Ko posameznik ne spada več v bolnišnico, v domu upokojencev pa zanj ni prostora? Bolnišnice ugotavljajo, da so postale podaljšana roka domov. Tisti, ki delajo na področju urejanja domskega varstva oziroma odpustov iz bolnišnice, ugotavljajo, da kronično primanjkuje kapacitet v domovih. Svojci se nemalokrat zaradi težav v sistemu znašajo nad njimi, zelo pogosto so deležni celo groženj.
Pomanjkanje zmogljivosti institucionalne oskrbe za starejše je problem, s katerim se srečujejo preštevilni posamezniki. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti povečuje kapacitete v domovih za starejše, a kot poudarja, zaradi pomanjkanja sredstev to počne predvsem s podelitvijo koncesij.
»Nezadosten razvoj storitev v skupnosti sicer povečuje pritisk na institucionalno varstvo, kar se odraža tudi v večjem številu oddanih vlog za bivanje 'na zalogo',« ugotavljajo na pristojnem ministrstvu, kjer imajo podatke, da je bilo avgusta letos več kot 10.000 prošenj za sprejem v domove. Letos in naslednje leto naj bi koncesionarji zagotovili okrog tisoč novih postelj na ravni države, sledili naj bi jim tudi javni domovi. A za resne investicije je denarja premalo.
V prihodnje bo še težje
Podaljšano bolnišnično zdravljenje naj bi bilo omejeno na 45 dni, a v praksi »neodpustljive« velikokrat v bolnišnicah obdržijo tudi po več mesecev.
Dom upokojencev Ptuj, ki k sreči sredstva za povečanje kapacitet ima, je že začel in še načrtuje nadaljnjo širitev – dozidavo v Juršincih in novogradnjo v Žabjaku. »Potrebe nedvomno so in ni pričakovati, da bodo pojenjale. Demografska slika je jasna, na Ptuju je več kot četrtina prebivalstva starejša od 65 let in ta delež bo v prihodnjih letih še naraščal,« je prepričana direktorica Doma upokojencev Ptuj Jožica Šemnički. Po njenem mnenju bo ob obstoječih kapacitetah naslednjih 20 let zelo težko odgovarjati na potrebe: »Naval je iz meseca v mesec ter iz leta v leto večji!«
Na čakalnem seznamu je trenutno okrog 100 starostnikov, ki so pripravljeni v domu zaživeti že jutri. Še dvakrat več je takšnih, ki vloge dajejo »na zalogo«, zavedajoč se dolge čakalne liste za sprejem. Ti bodo na sprejem čakali še vsaj leto ali dve.
Najkrajša čakalna doba trenutno je od treh mesecev pa vse do leta dni, a Šemničkijeva opozarja, da je odvisna od več dejavnikov, na katere sami povečini nimajo vpliva.
Kaj pa ko ni mesta v domu?
Največji problem so stanja, ki so nenadna, ko posameznik tako hudo zboli, da čez noč postane nepokreten oziroma nesposoben skrbeti sam zase. Dokler je v bolnišnični negi, skrbijo zanj tam. Kaj pa, ko je odpuščen? »Če je iz upravne enote Ptuj, ki jo prioritetno pokrivamo in nima nikogar, zmeraj najdemo kakšno mesto za namestitev v domu. Še nikogar nismo pustili na cesti. Iščemo rešitve v sodelovanju z bolnišnico in centrom za socialno delo. Včasih je začasna rešitev, da bolnišnica obdrži pacienta dalj, kot je treba, nato center priskrbi pomoč na domu, mi pa vozimo kosilo,« je dejala direktorica ptujskega doma upokojencev. V primeru, ko ima svojce, seveda tudi te vključijo, zavedajoč se, da je to velika skrb tudi zanje.
Šemničkijeva ugotavlja, da se povečuje tako potreba po institucionalnem varstvu kot pomoči na domu. Ker je demografija neizprosna, ni pričakovati, da bi ta trend pojenjal. Tudi podatek, da so pred petimi leti na dom vozili sedem, danes pa dnevno 70 kosil starostnikom, je dovolj zgovoren.
Velik del starostnikov želi ostati v domači oskrbi, kakor dolgo so sposobni, kar pa zmeraj ni mogoče.
Svojci grozijo zaposlenim
O problematiki »neodpustljivih« pacientov smo govorili tudi z direktorico Splošne bolnišnice dr. Jožeta Potrča Ptuj Anico Užmah. Kot pravi, gre za težavo na nacionalni ravni, ki je dobro poznana tudi ministrstvu za zdravje: »Razlogov, da pacientov ne moremo odpustiti takrat, ko je zdravljenje ali rehabilitacija zaključena, je seveda več oziroma so večplastni. Prvi, na katerega želimo opozoriti, je zagotovo pomanjkanje kapacitet v domovih starejših občanov. Znano je dejstvo, da se populacija v Sloveniji stara, nove kapacitete pa se ne gradijo. Bolnišnice so postale podaljšana roka domov. Borimo se in pomagamo ljudem, kakor pač lahko, a tudi naše zmožnosti so omejene.«
Bronja Habjanič iz socialne službe SB Ptuj ugotavlja, da je delati v takšnih razmerah iz leta v leto težje: »Vsakodnevno se srečujemo s stiskami svojcev, ki so tudi sami v službah in težko poskrbijo za 24-urno nego ostarelega.«
Posledica tega so nemalokrat grožnje, stres in jezo pa svojci znesejo nad delavci v bolnišnici. Direktorica ptujske bolnišnice pravi: »Problem je v zadnjem času eskaliral. Mi razumemo, da so svojci jezni, ker ne dobijo mesta v domovih, a naši zaposleni za to niso odgovorni.«
