Običajno je tako, da jo zdravniki odkrijejo bolj naključno, saj je bolniki ne čutijo. Če se ne zdravijo, pa lahko pride do končne ledvične odpovedi.
Tudi pri Janezu Pečkaju iz Logatca ni bilo tako zelo drugače, saj pravi, da do leta 2015, ko je izvedel, da z njegovim zdravjem ni vse v redu, sploh ni vedel, da obstajajo ledvice oziroma da so lahko tako bolne. »Nisem čutil, da bi bilo z mano kaj narobe. Je pa res, da sem bil zatečen, tudi višji krvi tlak sem imel,« je dejal.
Nešteto vprašanj …
Zelo ga je pretreslo, ko so mu povedali, da ima kronično ledvično odpoved. »Bil je četrtek. Ko sem slišal, za kaj gre, se mi je sesul svet. Iskreno vam povem, da sem teden dni samo jokal. Spraševal sem se, kaj zdaj, kako bo z našim rastlinjakom in cvetličarno,« se je izpovedal. Pri poslu sta nato vskočila njegova otroka in potem se je počasi začel pobirati. Tudi na hemodializi je šlo vse dobro, sploh prijaznost osebja se mu je zelo vtisnila v srce.
Skoraj leto dni je odhajal na filtriranje krvi, potem pa je pristal na seznamu za transplantacijo in imel je srečo, da je že po enem mesecu nanj čakala nova ledvica. »Organ je prišel iz Nemčije od neke ženske. Zelo sem ji hvaležen, da se je odločila, da bo darovalka. Vsako leto ji za prvi november v zahvalo prižgem svečko.« Do nje Janez Pečkaj čuti globoko spoštovanje. Po presaditvi sicer živi precej normalno in veliko bolj kakovostno. »Lahko celo kam grem, denimo odpotujem, nisem vezan na nič, ker ne hodim na dializo. Sicer ima še nekaj težav, vendar so obvladljive in se nimam kaj pritoževati. Tako kot je zdaj, je v redu.«
Čut za sočloveka
Darovalki ledvice, s katero po presaditvi živi dokaj normalno, vsako leto za prvi november prižge svečko v znak hvaležnosti.
Želi si, da bi bilo več Slovencev naklonjenih do darovanja organov, ki ga prim. Danica Avsec, dr. med., direktorica zavoda Slovenija Transplant, razume kot razširitev odgovornosti človeka čez tradicionalno pojmovanje pomoči sočloveku. »Kot tako pomeni pomembno razsežnost družbene odgovornosti človeka – torej obnašanja, ki se mu človek zaradi medsebojne odvisnosti v sodobni družbi ne more več izogibati. Darovanje organov je ena najbolj etičnih oblik odgovornosti posameznika do soljudi. Odločitev posameznika za darovanje organov je odraz njegovih vrednot in odnosa do soljudi,« je v svojem nagovoru dejala na spletnih straneh www.slovenija-transplant.si, osrednje ustanove, ki povezuje nacionalni program zdravljenja s presaditvijo delov človeškega telesa. Tudi Pečkaj vidi v tej potezi nekaj plemenitega: »Vsa čast tistemu, ki se odloči, da bo darovalec. Kaj pa imaš za izgubiti, če ti po smrti vzamejo organe? S tem lahko rešiš ne samo eno, ampak več življenj.«
V težkih časih, sploh na začetku, ko je izvedel za težko bolezen, mu je veliko pomagala pozitivna usmerjenost. »Ne smeš obupati. Moraš gledati naprej. Saj nisem samo jaz bolan, tudi veliko mladih je, kar je sploh hudo. Jaz sem že upokojen. Misliti oziroma osredotočiti se je treba na dobro, to te drži pokonci,« so bile njegove zaključne besede hrabrosti.
