Zdi se, kot da so pridobljene po različnih in med seboj neodvisnih postopkih in merilih, toda snovalci kampanje Naša super hrana pri kmetijskem ministrstvu pojasnjujejo, da ne gre za znanost, temveč preprost in pregleden sistem označevanja kakovosti živil.
Govorimo o shemah kakovosti, od katerih je vsaka označena s svojim znakom ali oznako. Poznamo slovenske ali nacionalne ter evropske sheme kakovosti. Med prve spadajo višja kakovost, integrirana pridelava in izbrana kakovost, med druge pa zaščitena oznaka porekla, zaščitena geografska oznaka, zajamčena tradicionalna posebnost in ekološka pridelava. Proizvod, ki je proizveden po načelih določene sheme kakovosti, ima poseben značaj, pravijo na ministrstvu, ta pa je določen na podlagi podrobnih pravil glede načina proizvodnje, vpliva geografskega območja, kjer se proizvod pridela oziroma predela, ali tradicionalnih postopkov proizvodnje.
Prepoznajte dodatne vrednosti živila
Sheme kakovosti so dostopne vsem proizvajalcem. Ponudniki lahko označevanje živil uporabljajo na svojih izdelkih ob pogoju, da izpolnjujejo zahteve, ki jih posamična shema kakovosti predpisuje. Potrošnik tako lahko hitro prepozna posamezne dodane vrednosti živila, pri tem mu oznake olajšajo nakup, če je z njimi dovolj dobro seznanjen, ti izdelki pa so deležni tudi stalnih dodatnih kontrol. Vsak, ki se vključi v shemo kakovosti, mora upoštevati zakonsko predpisane pogoje, ki jih nadzirajo Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ter razni certifikacijski organi. Vsi certificirani proizvajalci lahko poleg evropskega znaka uporabljajo tudi nacionalni zaščitni znak.
Dvojna zaščita
Na nacionalni ravni postopek zaščite kmetijskih pridelkov in živil poteka v dveh fazah, in sicer se v prvi fazi pripravi specifikacija za zaščito imena proizvoda, nato se zanj pridobi certifikat, ki ga je treba vsako leto obnoviti. V postopku registracije na evropski ravni pristojno ministrstvo posreduje Evropski komisiji v presojo vlogo za predhodno nacionalno zaščiten proizvod. Preden je ta zaščiten na nivoju EU, imajo države članice tri mesece časa za morebitni ugovor, temu pa sledijo pogajanja za dogovor.
