Novice Svet24

Primož Lavre

Največja desnosredinska stranka SDS kljub visoki zmagi na volitvah ne more sestaviti vlade, saj nobena nova stranka levo od sredine ne želi v koalicijo z njenim prvakom Janezom Janšo. Ta si je zgradil svoje poslovno in medijsko omrežje, prevzel skoraj vse pomladne civilnodružbene organizacije ter onemogoča vsako razpravo o prenovi politične desnice, ki bi lahko privedla do zamenjave oblasti.

Prvak največje slovenske stranke ima svojo pisarno na podstrešju vile na Trstenjakovi 8 v Ljubljani. Po stopnicah, ki vodijo do nje, lahko obiskovalci gledajo galerijo slik, na katerih se Janez Janša rokuje s pomembneži po svetu. Obiskovalci tako dobijo občutek, da prihajajo k državniku. Med stopanjem navzgor običajno srečajo obiskovalca, ki odhaja iz predsednikove pisarne. Včasih je to kakšen zelo ugleden človek, tudi vrhovni sodnik ali nekdanji ustavni sodnik. Naročeni so na uro, kot pri zdravniku, zato so obiski časovno omejeni. Pred pisarno sedi tajnica Mojca Megušar, ki tudi odpre vrata prostora, v katerem zleknjen na stolu sedi prvi človek slovenske desnice, običajno drži v rokah več kot 30 centimetrov dolg izrezljan črn nož, ki je imitacija vojaškega meča, za odpiranje ovojnic.

Najožji sodelavci

Večina obiskovalcev prihaja po navodila, le malo je takih, ki jim je prvak SDS pripravljen prisluhniti, najbolj zaupa sam sebi. Morda nekoliko več pozornosti nameni besedam kakšnega nekdanjega ustavnega sodnika, kot je Lovro Šturm, s Petrom Jambrekom sta večkrat v hladnih odnosih ali otoplitvah, podobno velja tudi za Dimitrija Rupla in starega prijatelja Igorja Bavčarja, tudi za občasnega poslovnega partnerja Francija Zavrla. Toda pri teh stvareh se najbolj zanese na svojega brata Rajka Janšo in tako imenovane grosupeljske fante, med njimi direktorja občinske uprave Dušana Hočevarja in župana Ivančne Gorice Dušana Strnada, Božo Predalič je izvajalec na precej nižji ravni. Po »kurirjih« ima tudi odlične stike z nekaterimi gospodarstveniki, kot so Boris Novak (Pošta), Dušan Mes in Pavel Piškur (Slovenske železnice), Tomaž Berločnik (Petrol) in odstavljeni direktor Telekoma Rudi Skobe. Pri finančnih zadevah občasno posluša poslanca Andreja Širclja, drugi pa so v državnem zboru bolj ali manj glasovalne tipke.

Primož Lavre

Visok položaj v stranki ali poslanski skupini še ne pomeni visokega statusa v Janševi hierarhiji. Z dolgoletnim vodjo poslanske skupine Jožetom Tankom, zdaj podpredsednikom državnega zbora, naj bi bila že dlje časa sprta, je tudi eden redkih, ki se mu upa ugovarjati. Vsi drugi bolj ali manj odgovarjajo z besedama: »Da, predsednik!«Če mu je nekdo blizu danes, še ni rečeno, da bo tudi jutri.

Trenutno so mu najbližje vodja poslanske skupine Danijel Krivec, šef podmladka Žan Mahnič, nekdanji glavni tajnici Alenka Jeraj in Anja Bah Žibert (slednja ima čast, da je lahko občasno varuška njegovih otrok). Za mednarodne odnose je doslej vedno pooblastil evropskega poslanca Milana Zvera, ki ga je tudi letos nastavil za nosilca evropske liste, toda na volitvah ga je po preferenčnih glasovih prehitela Romana Tomc in si s tem priborila položaj vodje slovenske parlamentarne delegacije Evropske ljudske stranke. Čeprav Anže Logar v javnosti figurira kot Janšev kronski princ, je precej drugače, saj naj bi bil Janša do njega zelo nezaupljiv. Svojo pozicijo v hierarhiji naj bi precej izgubil tudi Zvonko Černač, Branku Grimsu pa naj bi že večkrat zagrozil, da ga bo poslal v neizvoljiv okraj, če ne bo dovolj priden. Letos mu ni dovolil kandidirati za evropskega poslanca. Med najbolj vdanimi je tudi Eva Irgl, saj ga uboga celo v zasebnem življenju. Kot je slišati, naj bi pred tremi leti na praznovanje svojega 40. rojstnega dne povabila tudi Romana Leljaka, nato pa ga prosila, naj raje ne pride.

STA

Izgubljeni zavezniki

Zelo podobno je pred dvajsetimi leti pokojni urednik Maga Danilo Slivnik v svoji knjigi Potnikovo poročilo opisoval tako imenovani Janšev dvor: »Različnih mnenj je bilo v preteklost zelo malo in še tista so praviloma zadevala nepomembne stvari. O vsem drugem je stranka zmeraj mislila, kot je mislil njen šef.« Slivnik je še napisal, da stranka temelji na Janševi pomladni karizmi, tudi če bi bil v njegovi okolici kdo, na katerega bi lahko prenesel del strankarske javne podobe, je vprašanje, ali bi mu Janša zaupal. Okoli njega se vedno zbirajo ljudje, ki so praviloma priliznjeni in govorijo tisto, kar želi slišati, zato pogosto tudi ni najbolje seznanjen z resničnimi problemi. Dvajset let pozneje je zgodba skoraj ista, le da je prvak SDS veliko močnejši. Takrat je še tekmoval za prestol na desnici z Lojzetom Peterletom in Marjanom Podobnikom, vendar sta oba izgubila bitko z njim. Peterle je odšel v Evropski parlament in se po 15 letih od njega poslovil, Podobnik pa je zgodbo o neuspehu ponovil še v gospodarstvu, nato pa se po 18 letih vrnil na čelo zdaj zunajparlamentarne SLS, ki je na evropskih volitvah nastopila na skupni listi pod patronatom SDS.

SDS je največja stranka na politični desnici, vendar ji kljub visoki zmagi na lanskih parlamentarnih volitvah ni uspelo sestaviti vlade. Ključni problem je v tem, da se je tako imenovani pomladni politični prostor skrčil s polovice na tretjino volivcev, največji stranki pa ne uspe zbrati dovolj zaveznikov za sestavo vlade. Leta 2004 so lahko SDS, NSi in SLS zbrale natančno polovico vseh poslancev in sklenile koalicijo z Desusom, leta 2012 pa so potrebovale še Državljansko listo Gregorja Viranta. Še takrat je Janša sestavil vlado, potem ko to ni uspelo relativnemu zmagovalcu Zoranu Jankoviću. Ko so ga leto pozneje razrešili zaradi poročila KPK, je raje vlado prepustil levi politični opciji, kot pa da bi predlagal drugega mandatarja.

Podobno se je zgodilo tudi lani, ko se je znašel v Jankovićevi vlogi in je vlado sestavil Marjan Šarec. Na lanskih volitvah ni bilo stranke, kot je bila Virantova, z Janševim blagoslovom so svoje stranke ustanovili Aleš Primc, Franc Kangler in Bojan Požar, a so klavrno propadle (Primc, ki je nastopil s Kanglerjem, niti ni znal pravilno vložiti kandidatnih list). Vsako pobudo za nastanek kakšne bolj samostojne stranke je v kali zatrl. Bal se je tudi, da bi svojo stranko ustanovil Damir Črnčec, ki ga je vseskozi obtoževal, da mu je v času, ko je bil v zaporu zaradi Patrie, poskušal prevzeti stranko. Prav tako naj bi se bal, da bosta svojo nekoliko bolj sredinsko stranko ustanovila Žiga Turk in Romana Jordan, ki prav tako nista imela takih namenov, saj bi se podobno kot Virant znašla sredi bojnega polja. Raje se hvali z uspehom svoje SDS in za neuspeh krivi druge pomladne stranke, ki (tudi zaradi njega) ne morejo več prepričati volivcev.

Primož Lavre

Klinično mrtva civilna družba

Tudi pomladno civilno družbo si je skoraj povsem podredil. Pred dvajsetimi leti je bil krog razumnikov okoli Nove revije tako spoštovan, da jih je takratni premier Janez Drnovšek povabil na kosilo na Brdo. Izdali so kar precej zbornikov, v katerih so opozarjali na aktualne družbene probleme.

Danes si je težko zamisliti, da bi prejšnji premier Miro Cerar ali sedanji Marjan Šarec kamorkoli povabila koga iz Zbora za republiko, ki naj bi bil nadaljevalec društva Nove revije. Celo sedanja evropska poslanka NSi Ljudmila Novak se pred volitvami ni udeležila javne tribune, ker gre pač za strankarski zbor SDS. Prvi trije predsedniki, Peter Jambrek, Gregor Virant in Lovro Šturm, so zagotavljali politično širino tega zbora, pod novim predsednikom Francetom Cukjatijem pa je postal podaljšana roka SDS. Cukjati je bil na začetku celo sočasno predsednik sveta SDS, pred tem pa je bil dolgoletni poslanec SDS in nekaj časa predsednik državnega zbora. Podobno velja za Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO), ki ga vodi Aleš Hojs, svojčas Janšev zaupnik v NSi, po izgonu iz nje pa je bil izvoljen v izvršilni odbor SDS z največ glasovi delegatov kongresa. Združenje VSO je nastalo po tistem, ko so Zvezo veteranov vojne za Slovenijo prevzeli ljudje, ki so blizu Milanu Kučanu.

Szilard Koszticsak

Janez Janša je član vodstva Zbora za republiko, Združenja VSO in Združenja za slovensko besedo (vodi ga Stane Granda), ki so ga ustanovili, potem ko je bil Janša izključen iz Pen kluba. Prvi dve organizaciji je še čutiti, za tretjo komaj vemo, da sploh obstaja. Enako velja za Zavod za oživitev civilne družbe (vodi ga Mitja Štular), pod okriljem katerega nastaja gibanje Glasno – gibanje za zaščito gledalcev, poslušalcev in svobodo govora na RTV Slovenija. V vseh teh civilnodružbenih organizacijah sodelujejo eni in isti ljudje, praviloma člani SDS. Bolj avtonomna je skupina okoli Katedrale svobode (Žiga Turk, Romana Jordan, Matej Avbelj, Dimitrij Rupel, Peter Jambrek), ki pa ni registrirana kot društvo. Duhovni oče Katedrale Jambrek je leta 2015 v intervjuju za Reporter izjavil: »Ivan Oman ima prav. Vodstvo SDS, kakršno je, je predvidljivo zagotovilo za prevlado prihodnje zmage levice. Cesar je nag. To vemo vsi.« Pred lanskimi volitvami pa je obrnil ploščo in v intervjuju za Dnevnik dejal, da se »nagiba k temu, da bi vendarle volil Janševo stranko«.

Medijski imperij

Največji preboj je Janša naredil na medijskem področju, kjer je poleg revije Demokracija ustanovil še svojo televizijo Nova24TV s portalom. Delničarjem iz vrst veljakov SDS (med njimi je tudi Janša) so se naposled pridružila še podjetja v lasti madžarskih tajkunov blizu premierja Viktorja Orbana. Kot ugotavlja madžarska kolumnistka Demokracije Mariann Öry, »ima SDS dve medijski hiši (Nova24TV in Demokracija), ki jo podpirata in nevtralizirata napade na stranko in njenega predsednika Janeza Janšo«. Tako ji je razmerje med stranko in mediji pojasnil odgovorni urednik Jože Biščak. Kmalu se bo uredništvo »medijskega imperija« preselilo v »bunker« pod Štihovo 7 v Zupančičevi jami v Ljubljani, kjer so bili pred tem prostori plesne šole Urška. V teh prostorih ima svoje seje sveta tudi stranka SDS. Tako vse deluje iz enega in istega centra. Sicer pa sta med rednimi gosti vile na Trstenjakovi Jože Biščak in Boris Tomašič, programski direktor Nova24TV in nekdanji sekretar poslanske skupine SDS. Poleg njiju menda tam redno videvajo še Ksenijo Koren, nekdanjo novinarko in svetovalko v kabinetu premierja Janeza Janše, zdaj redaktorico oddaje Faktor na TV3.

Primož Lavre

Strankarska televizija naj bi bila odgovor na neuravnoteženo in premalo pluralno medijsko krajino. Ta ne služi zgolj za obrambo lika Janeza Janše, ampak tudi za napade na njegove politične nasprotnike in »malopridne« medije. Pogosto je njihova tarča tudi NSi, ki se ne želi politično podrediti SDS. Po odhodu Andreja Bajuka iz vodstva NSi Janša te stranke ni nikoli resno upošteval, se posvetoval z njenim vodstvom, ampak je od nje vselej pričakoval, da bo delovala v skladu z njegovo politično linijo. Ta pa se spreminja v skladu z njegovimi osebnimi in političnimi interesi. Ko je bil v interesu skupen nastop z SLS, je bilo treba pozabiti, da so Franca Bogoviča še nedolgo označevali za varovanca nekdanjega šefa Udbe Silva Gorenca. Podobno toplo-hladni so tudi njegovi odnosi z novim prvakom NSi Matejem Toninom.

Tudi medije je vselej videl kot orodje v rokah politike. Zlasti so ga skrbeli tisti, ki so bližje desni sredini. Vsaka javna razprava o stanju na desnici je nedobrodošla, dovoljena pa je samo ena resnica, in sicer tista, ki jo razširja on sam v svoji stranki in svojih medijih. A na mnoga vprašanja bo vendarle treba odgovoriti. Tudi na to, zakaj nihče z desne sredine ne more več sestaviti vlade in kdo iz tega kroga bi morda vendarle dobil dovolj široko politično podporo. Dokler bo prvak SDS onemogočal takšno razpravo, toliko časa nam bodo vladali novi in stari obrazi levo od sredine.