Konec junija je v Tacnu potekala tekma za svetovni pokal v kajaku na divjih vodah. Ena od Slovenk, za katere smo navijači najbolj stiskali pesti, je brez dvoma Urša Kragelj, ki je lani prejela nagrado za najboljšo slovensko kajakašico leta. Urša je mladinska svetovna prvakinja, zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala, dvakratna dobitnica medalje tako na svetovnih kot evropskih članskih prvenstvih ter finalistka olimpijskih iger v Riu de Janeiru.
Urša Kragelj je zagrizena športnica, kajakašica, ki pa se je vode na začetku kar malo bala: »Oče je odraščal v Posočju, zato sta mu bila kajakaštvo in igranje v vodi vedno samoumevna oblika rekreacije. Najprej je v začetni tečaj vpisal brata, saj naj za punce to ne bi bil pravi šport, vendar sem na vsak način želela poskusiti tudi jaz in so pozneje tudi mene vpisali v tečaj v Kajak klub Soške elektrarne. Sprva me je bilo vode kar malo strah, vendar mi ga je starejši brat pomagal premagati in sem potem v tem športu začela neizmerno uživati.«
Visoki cilji
Simpatična Primorka si je letos zadala visoke cilje, prvi pa je, da Sloveniji privesla kvoto za olimpijske igre: »Ni pa skrivnost, da si želim tudi visokih rezultatov na svetovnem prvenstvu, ki ga konec septembra gosti Španija.«
Med odraščanjem je bil njen največji vzornik reprezentančni kolega Peter Kauzer, pozneje pa jo je navdušil trikratni olimpijski zmagovalec, Francoz Tony Estanguet: »Njegovo dojemanje tega športa me navdušuje še danes, imel je izredno izdelan občutek za vodo, predvsem pa je bil neverjetno pozitivna osebnost.«
Alfa stanje
Kajakaštvo je edini šport s spreminjajočo se podlago in tekmovalec mora biti vsak trenutek pripravljen na nepredviden potek dogodkov, nenačrtovane razmere ali nenadno spremembo vode, ki zaniha. Urša zato pravi, da je za dobrega kajakaša zelo pomembno, da zna biti v trenutku: »Nekateri temu rečejo alfa stanje ali stanje aktivnega opazovalca. Poleg tega je zelo pomembno, da vodo čutiš. Tekmovalci, ki imajo občutek za vodo, z njo lahko sodelujejo, tokove uporabljajo v svoj prid in porabijo veliko manj energije kot nekdo, ki vesla samo na moč. Voda je vedno močnejša, zato kajakaši zelo dobro razumemo rek: ne plavaj proti toku.«
A ne samo šport, tudi peka je velika ljubezen 31-letnice: »Bratu sem za njegovo poroko celo spekla poročno torto, kar sem si že dolgo želela, in je odlično uspela. Resnično razmišljam tudi o tem, da bi imela pekarno, a kot pravim, imam več odprtih scenarijev, katerega bom na koncu izbrala, pa bo odvisno od takratnih priložnosti.« Med tednom nima veliko časa, zato na kosilo skoči navadno v Gostilnico Kaval v Tacnu: »Čez teden kuham enostavno in hitro, za vikend pa si vzamem več časa. Zadnje leto se izogibam mlečnim izdelkom, kar je včasih zahteven izziv, vendar so se mi od takrat težave z nizkim železom bistveno izboljšale, zato vztrajam. Tako si večkrat pripravim kakšen tofu, humus ali palačinke s sojinim mlekom. Kolikor se le da, se izogibam sladkorju in predelani hrani.«
