Ko je leta 2008 visokoleteča slovenska podjetja z vso močjo prizadela kriza, so bila tista v lasti mariborske nadškofije med najbolj prizadetimi. Stotine milijonov evrov premoženja so izpuhtele v zrak, v hobotnico, spleteno okoli podjetja Rast ter skladov Zvon ena in Zvon dva, pa so se ujela podjetja T-2, ZVD, Beti, Infonet, Job, Kovinoplastika Lož, Gea, Krekova družba, Vinag ... Denar, ki so ga pod vplivom mariborske nadškofije v podjetja prek kreditov zlivale banke, je našel pot tudi do podjetij na Hrvaškem, kjer so upravljavci skladov kupili Luko Zadar in želeli graditi turistične komplekse na Braču in v Opatiji. Denar je iz Slovenije romal tudi v Bosno, v tamkajšnje sklade, ki so večinoma propadli. Sledi, ki do danes niso dokončno pojasnjene, so vodile celo v Bolgarijo, Ciper in na Nizozemsko. Med najbolj bizarne in tudi zakonsko najbolj sporne pa spada nakup delnic mesnopredelovalnega obrata v Argentini, ki je bil v času nakupa že v stečaju, in podjetja, ki je upravljalo enega od pomolov v pristanišču Mar del Plata, prav tako v Argentini. Skupno je finančna luknja, ki so jo ustvarila podjetja okoli mariborske nadškofije, velika kar 450 milijonov evrov.
V upanju na poplačilo dolgov
Podjetja, prek katerih je mariborska nadškofija gradila in porušila svoj poslovni imperij, so propadla in jih pri življenju drži le še upanje stečajnih upraviteljev, da jim bo prek sodnih postopkov uspelo povrniti del premoženja oziroma premoženje še do konca unovčiti. V stečaju je tako podjetje Rast, ki je glede na javne evidence še edino neposredno povezano z mariborsko nadškofijo, v stečaju sta oba holdinga, Zvon ena in Zvon dva, I. J. Storitve, Krekova družba za poslovno svetovanje, Krekova družba za storitve oziroma KDS leasing pa je že več kot leto dni blokirana.
Čas do naslednjega leta
Mariborski nadškofiji so banke zasegle vse premoženje in podjetja, ki so bila kaj vredna, za preostanek dolga, ki znaša več kot 26 milijonov evrov, pa se je nadškofija konec leta 2015 dogovorila, da ga bo poplačala do leta 2020. Ob tem na omenjeni znesek plačujejo tudi šestodstotne obresti, kar pomeni, da bo skupna obveznost do bank na koncu znašala okoli 34 milijonov evrov. Za zavarovanje teh obveznosti so banke vpisale hipoteke na vse nepremičnine, ki so v lasti nadškofije, ta pa zadnja leta prodaja skoraj vse, kar ima v lasti. Leta 2016 so prodali celo Cerkev svetega Alojzija na Glavnem trgu v Mariboru, torej v samem središču mesta Maribor. Kupec je Hrvaška katoliška misija, zaradi česar se v samem delovanju te cerkve ni kaj dosti spremenilo. Prodali so tudi sedež nadškofije, kupila ga je Ustanova Antona Martina Slomška, ki so jo ustanovile graška, celovška in salzburška nadškofija. Nadškofija je svoje nekdanje prostore vzela v 20-letni najem, potem pa jih bodo imeli možnost znova odkupiti. Državi so za 5,2 milijona evrov prodali domala vsa zemljišča in gozdove, stavbo Andreanum v centru Maribora je kupil avstrijski sklad za naložbe v nepremičnine, Trivium z Dunaja, preostale nepremičnine pa so glede na javne podatke vredne okoli 12 milijonov evrov.
Luč iz teme
O tem, kako mariborska nadškofija posluje danes, smo povprašali tudi njihov ekonomat, a odgovorov do konca redakcije nismo prejeli. V medijih pa smo lahko v preteklih mesecih zasledili, da je nadškof mag. Alojzij Cvikl delovanje nadškofije oklestil na minimum. Tako naj bi imela nadškofija le še sedem zaposlenih in letni proračun v vrednosti okoli 300 tisoč evrov. Cvikl je v nadškofijo prišel kot rešitelj in je najprej vodil ekonomat, nato pa ga je papež Frančišek leta 2015 imenoval za nadškofa. Njegovo škofovsko geslo je precej pomenljivo: »Iz teme bo zasvetila luč.«
