Skozi desetletja pa so začela kazati svoj pravi obraz – ko so se prilagodila, so nekatera postala zelo invazivna in so začela izpodrivati naše drevesne vrste. Treba je ukrepati, pravi botanik, prof. dr. Nejc Jogan z ljubljanske biotehniške fakultete, ki se je med prvimi v Sloveniji začel ukvarjati s problematiko tujerodnih invazivnih vrst. A zdi se, da smo za odstranjevanje nekaterih že prepozni.
Drevo, ki lahko zastrupi delavca
Veliki pajesen (ker po listih spominja na naš jesen) ali tudi božje drevo so v Evropo prinesli v osemnajstem stoletju. Sadili in razširjali so ga kot okrasno drevo, posebej primerno za mestno okolje. Od sredine 19. stoletja je bilo njegovo gojenje povezano tudi s svilogojstvom, ena od vrst sviloprejk ga je potrebovala za hrano. Ima uporaben les in ugotovili so, da bi bil zaradi hitrega širjenja lahko primeren tudi za pogozdovanje Krasa, ki je bil takrat skoraj gol. Na začetku se pajesen ni prav dobro obnesel, kasneje pa se je čezmerno razširil in danes je eden od problemov pri zaraščanju kraških travnikov.
»Večina tujerodnih vrst potrebuje od nekaj desetletij do nekaj stoletij za naturalizacijo in ni mogoče predvideti, kakšno obdobje bo za svoje prilagajanje potrebovala določena rastlina,« pravi Nejc Jogan z biotehniške fakultete. V Sloveniji se je naturaliziral že pred drugo svetovno vojno, ko se je močno razširil na Krasu, v Posočju (v toplih vinorodnih predelih) in na urbanih območjih v notranjosti Slovenije. Ker je zanj preprosto skrbeti in je precej nezahtevna rastlina, so ga radi zasajali v parkih. V mestih pa se je začel širiti tudi zaradi fenomena toplotnega otoka (v večjih strnjenih naseljih prihaja do dviga povprečne temperature v primerjavi z okolico, rastišča so tako bolj topla in sušna, kar mu zelo ustreza).
»V Ljubljani ga srečamo tako rekoč na vsakem koraku. Za kalitev mu izredno ustrezajo razpoke, zato ga pogosto najdemo na stiku med pločnikom in fasadami. Pajesen je dvodomna rastlina, imamo moška in ženska drevesa, ki so si sicer zelo podobna, po cvetenju pa precej različna. Na začetku poletja moške rastline s cvetenjem sproščajo veliko peloda, ki je alergen. Ženske rastline pa so problematične v naslednjih mesecih, ko na njih dozorijo plodovi – krilati oreški, v katerih je po eno seme. Ti oreščki iz rastlin odpadajo postopoma še vso zimo, veter pa jih lahko odnaša kilometre daleč. Rastline, ki uspejo zrasti v drevesa, imajo močne poganjke nad zemljo, kot tudi olesenele korenine, s katerimi širijo razpoke in uničujejo infrastrukturo. Poleg alergenega peloda je precej strupeno njegovo lubje. Pri delavcih, ki so odstranjevali drevesa, so se pojavile zastrupitve, tudi vnetje srčne mišice.« Rastlino je mogoče odstraniti, a je treba vztrajati, redno odstranjevati tudi nadzemne dele, da propadejo korenine.
Zavojevalka spreminja razmere v prsti
»Drugo precej razširjeno tujerodno drevo je robinija, ki jo poznamo pod imenom akacija, vendar je akacija povsem drug rod, ki pri nas divje niti ne raste. Verjetno so jo tako začeli imenovati zaradi njenega vrstnega imena 'pseudoacacia'. Robinija je bila prav tako od devetnajstega stoletja priljubljena rastlina v nasadih na prostem.«
Tudi z njo so pogozdovali Kras in je danes po Sloveniji še dosti bolj razširjena kot pajesen. Izvira iz klimatsko podobnih predelov Severne Amerike, od koder prihaja veliko vrst, ki so se pri nas prilagodile. Poleg tega, da so jo uporabljali za pogozdovanje, so že tedaj cenili njen les, uporabljali so ga za kole v vinogradih in za izdelke, pri katerih so potrebovali trden in žilav material – recimo za ročaje orodja. Ob cvetenju je ena prvih obilnih čebeljih paš, iz katere pridobivajo akacijev med, priljubljena pa je tudi kot cvrtje. Razširjena je po vsej Sloveniji, najbolj pa ji ustrezajo toplejše nižinske lege. Za njeno pretirano širjenje smo v veliki meri krivi sami, ker smo jo namensko sadili, poleg tega pa njeno drevo na leto proizvede na deset tisoče, do milijona semen. Najhitreje se širi na gozdnih pogoriščih, kjer zaraste površino in prehiti vse avtohtone drevesne vrste. »Tako imamo v nekaj letih na mestih, kjer je požar uničil gozd, čiste robinijeve sestoje. Ti naj bi po desetletjih sicer prepustili prostor našim avtohtonim drevesnim vrstam, ampak težava je, ker se na nekaterih področjih požari ponavljajo in do tega niti ne pride. Kjer se robinija razraste, spremeni tudi razmere v prsti. Kot druge metuljnice ima na koreninah dušične bakterije, preko katerih naravno pognoji prst, kar pa mnogim rastlinam ne ustreza. Robinijevo listje razpada precej hitreje kot, recimo, hrastovo, kar spet ustvarja drugačne razmere, kot so bile prej v naravnem gozdu.«
Zaradi zgoraj naštetih dobrobiti rastline Jogan pravi, da je težko doseči dogovor, da bi jo bilo dobro odstranjevati. Pa tudi če bi se dogovorili, da bi jo na nekem območju povsem odstranili, to ni preprost poseg. Če odstranimo vsa drevesca, je v prsti še vse polno semen, ki čakajo prave razmere, da skalijo, preživijo pa lahko desetletja dolgo. »Dejstvo je, da izpodriva našo gozdno vegetacijo in jo v celoti nadomešča ter da ji ekstremni vremenski dogodki v zadnjih letih, recimo suše in žledolomi, pravzaprav zelo ustrezajo. Rastlina je razločno prepoznana kot problem, ampak jo zaradi njenih dobrih lastnosti gozdarska stroka vsaj v praksi podpira. Drugi veliki zagovorniki robinije pa so čebelarji. Pred kakimi desetimi leti so se pri čebelarski zvezi resno pogovarjali o uvozu nekaj deset tisoč sadik ene od sort robinije iz Madžarske, ki cveti nekaj tednov kasneje kot pri nas rastoče in bi jo torej lahko ugodno izkoristili za čebeljo pašo. Zadnjih pet let na evropski ravni velja nova, dokaj stroga uredba o tujerodnih invazivnih vrstah, s seznamom vrst, ki jih moramo prednostno omejevati, odstranjevati in nadzirati, ampak nekatere najbolj razširjene na ta seznam ne bodo nikoli prišle – verjetno so ocenili, da je za kaj takega že prepozno. Med njimi najbrž nikoli ne bosta robinija in japonski dresnik.«
Lepe, a nevarne
»Negundovec ali amerikanski javor je vrsta, ki je še pred nekaj desetletji veljala za popolnoma neproblematično rastlino za zasaditev parkov, zato jo lahko pogosto vidimo. Od naših javorov se loči po listih, ki so sestavljeni iz petih do sedmih lističev. Tako kot pri pajesnu so tudi plodovi amerikanskega javorja v obliki krilatih oreščkov, ki jih veter raznaša daleč naokrog. V zadnjih letih se je izkazal za izredno invazivnega na poplavnih območjih nižinskih rek, kjer se po eni strani širi s semeni, po drugi pa se lahko zakoreninijo tudi njegove odlomljene veje. Tako da je vrsta danes že zelo razširjena ob nižinski Dravi, Muri in Savi. Rastlina sama po sebi ni škodljiva, problematična pa je, ker v ranljivih ekosistemih izpodriva naše vrste.«
Med najinvazivnejšimi drevesi dr. Jogan izpostavlja še vzhodni klek – cipresam podobno sorodno okrasno rastlino iz Azije, ki jo velikokrat najdemo v parkih in na pokopališčih, njena sorodnica iz Amerike – zahodni klek – pa je v zadnjih letih izredno priljubljena kot živa meja. »Vzhodni klek se zasadi v skalnih razpokah, skalovjih, ki veljajo za rastišča nekaterih naših pomembnih redkih rastlinskih vrst. A ker so to po navadi fizično težko dostopni predeli, je tudi ukrepanje lahko zelo težavno.« K sreči je še v zgodnjih fazah širjenja, njegovo invazivnost so opazili le lokalno. Toda če ne bomo ukrepali že zdaj, lahko v prihodnosti postane velik problem, opozarja strokovnjak. V Prekmurju in okolici Novega Mesta so opazili pozno čremso – je zelo podobna naši čremsi, ki jo poznamo kot rastlino vlažnih gozdov, a ima usnjate liste in prihaja iz Amerike. Ustreza ji kisla podlaga, predvsem peščena tla, kakršnih je v Sloveniji sorazmerno malo, in morda nas prav to rešuje pred tem, da bi se bolj razširila. Je pa zelo velik problem ponekod v zahodni Evropi – na Nizozemskem je na peščenih tleh ponekod izpodrinila vse naravno rastlinstvo.
Treba je ukrepati
Razraščenost tujerodnih invazivnih drevesnih vrst je ponekod že res problematična – v toplih predelih Slovenije robinija in v manjši meri pajesen že oblikujeta gozdno vegetacijo. »Napovedi v zvezi s širjenjem klimatskih sprememb so za širjenje robinije ugodne, za našo naravo pa precej slabše,« opozarja Jogan.
Pajesen se je recimo razširil po dolini Soče že vse do Triglavskega narodnega parka. Ker gre za drevesne vrste, mora tu ukrepati gozdarstvo. Ampak tudi znotraj gozdarstva se bodo morali poenotiti glede odnosa do teh vrst. Ker so številne že zelo razširjene, bo za lokalno iztrebljanje potreben večji vložek dela kot tudi denarja. Ker pa se vse začne in konča pri njem, se bojim, da bodo na koncu presodili, da smo ta vlak že zamudili in bi bila investicija v trajno odstranjevanje teh vrst prevelika. Zato se bomo morali najbrž navaditi na sobivanje z njimi in jih lokalno omejevati pri nadaljnjem širjenju. V vsakem primeru najlaže ukrepa vsak posameznik, ki opazi, da se na njegovem območju začenjajo te rastline razraščati. Dokler so mlade, je ukrepanje še razmeroma preprosto! Kaj pa njihovo širjenje pomeni dolgoročno?
»To so vrste, ki se širijo po vsem svetu. Če gledamo dolgoročno, pomeni, da bodo vsi klimatski predeli, podobni našemu primorju, po svetu v glavnem poraščeni z robinijo, kar pomeni, da bo na različnih koncih sveta povzročila izumiranje različnih avtohtonih vrst; kar pa velja tudi za druge invazivne rastline. Dobili bomo nekakšno enotno floristično strukturo – zaradi česar bodo prizadete ali bodo celo izumrle številne lokalne vrste po vsem svetu. Ker pa tega seveda ne želimo, se trudimo z raznimi ukrepi in prepovedmi vnosa nekaterih potencialno invazivnih vrst. Širjenje lahko upočasnjujemo tudi z ozaveščanjem in ukrepanjem na lokalni ravni, s se zdi , da ga bo težko kar ustaviti.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
