Izjavo so sestavili v Društvu slovenskih pisateljev, Slovenski demokratični zvezi, Slovenski kmečki zvezi, Slovenskem krščanskosocialnem gibanju ter Socialdemokratski zvezi Slovenije, kasneje pa se je pod njo podpisalo več kot 200 tisoč ljudi.
Živeti v suvereni državi
Sama izjava je bila kratka in je imela le tri točke. »Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo, da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda, kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope,« je ob nepregledni množici protestnikov bral Pavček. »Glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije,« pravi tretja točka deklaracije.
Zborovanje so kasneje poimenovali »odprta seja predsedstva Republiškega komiteja Zveze socialistične mladine Slovenije«, saj so ga takratne oblasti prepovedale.
Pod deklaracijo se je podpisalo več kot 200.000 ljudi.
Deklaracija je pozneje postala okvir političnega programa Demokratične opozicije Slovenije (Demos), v katero so se leta 1990 pod vodstvom Jožeta Pučnika združile politične stranke, ki so nastale v letih 1989 in 1990.
Demos je na prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji aprila 1990 osvojil večino in sestavil prvo slovensko vlado.
30 let kasneje
Dobri dve leti po Majniški deklaraciji se je Slovenija osamosvojila, tedanji predsednik predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan pa je izrekel znamenite, danes že skoraj ponarodele besede. »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan,« je dejal na slovesnosti ob osamosvojitvi.
Prišel je nov dan, do danes jih je bilo 10.178, državljani pa leta 2019 sanjamo, da bomo nekoč živeli v državi, v kateri razpisi za javne projekte zaradi banalnih pritožb ne bodo trajali v nedogled, v kateri pri vsakem takšnem projektu ne bo »izginila« tretjina sredstev ter v kateri besede o pravičnejši družbi, ki bo temeljila na obnovljivih virih, in ne na premogu, ne bodo le leporečje politikov pred volitvami.
