Danes je odprt dan slovenskih čebelarjev. Z namenom izobraževanja in informiranja splošne javnosti o pomenu čebel in čebelarstva je vrata obiskovalcem odprlo več kot 90 čebelarskih društev.
Po oceni čebelarske zveze so slovenske čebele zimo v povprečju dobro preživele, nekaj odstopanj opažajo glede na posamezno območje Slovenije. Kot je povedal Aleš Bozovičar iz Čebelarske zveze Slovenije, se spomladi v čebelji družini začne vzreja novih generacij: »Življenjska doba dolgoživih zimskih čebel se namreč izteka, za nadaljnji razvoj družine pa so nujno potrebne nove čebele, ki skrbijo za nov zarod ter za doprinos nektarja in cvetnega prahu v panj. Število čebel se iz dneva v dan povečuje, kar vpliva na boljše delovanje družine v panju in boljši izkoristek paš, ki sledijo. Družine, ki so bolje prezimile, tudi bolje izkoristijo prve spomladanske paše, čeprav so te bolj kot za pridobivanje medu pomembne za stimulacijo razvoja čebeljih družin.«
Prvi paši pri nas sta divja češnja in regrat, ki sta že začela cveteti. Bozovičar upa, da bo vreme ugodno in brez jutranjih temperatur pod lediščem, ki bi lahko povzročile nepopravljivo škodo predvsem na poganjkih akacije in posledično na njenem medenju.
ZASTARELA ČEBELARSKA TEHNOLOGIJA
Damjan Medved iz Cirkovc v občini Kidričevo, ki z več kot sto panji nadaljuje več kot stoletno družinsko tradicijo čebelarstva, je prepričan, da je slovensko čebelarstvo izpostavljeno težkim preizkušnjam in izzivom. »Nekatere težave so pač rezultat časa, nanje se skoraj ne da vplivati. Sem spadajo predvsem podnebne spremembe, tudi klasičnih travnikov skoraj ni več, saj kmetje travo pokosijo že pred cvetenjem. Nujno je, da analiziramo pašne razmere v naravi, država pa bi morala poskrbeti za spodbude za medovite rastline.« Vse več je tudi bolezni in gnilobe, zaradi česar so občasno hendikepirane cele regije, Medved pa vidi problem predvsem v nelojalni konkurenci in zastareli tehnologiji. Spominja se, da so bili slovenski čebelarji v Jugoslaviji tehnološko najbolj napredni, v samostojni državi so na tem področju nazadovali, zdaj pa so jih že zdavnaj prehiteli Srbi in Hrvati, ki so jih nekoč prav slovenski čebelarji učili abecede čebelarstva.
MERILA NISO ZA VSE ENAKA
»Poleg tega mi nikoli ne bo jasno, kako lahko neka trgovska veriga reklamira med po tri evre za kilogram. Če odštejemo maržo, kozarec, v katerem je med, in davek, potem res ne vem, kaj ostane za izdelek, ki ga imenujejo med. Kako je to sploh lahko med? In kako se lahko ta trgovec deklarira kot slovenskemu gospodarstvu prijazen, če pa s takimi potezami uničuje slovensko čebelarstvo? Pri tem me zelo moti licemernost države, ki nima enakih meril za vse, rekel bi celo, da daje prednost tujim pred domačimi proizvajalci.« Podobno očita tudi medijem, ki po njegovem o nekaterih zadevah pišejo na veliko, druge pa izzvenijo praktično neopažene. Za primer navaja čebelarsko afero izpred nekaj let, ko so v vzorcih satja pri nekaterih slovenskih čebelarjih ugotovili prisotnost ostankov škodljivih aktivnih substanc. »Gonja proti slovenskim čebelarjem ni ponehala najmanj mesec dni, afera je bila neupravičeno napihnjena; res je, da so bile ponekod najdene te substance, vendar njihove vrednosti niso nikjer presegale dovoljene vrednosti, določene z evropsko uredbo. Po drugi strani pa je pred pol leta skoraj povsem ušla pozornosti javnosti novica o ponarejenem medu v nekaterih trgovskih centrih, prav tako ni bilo javno povedano, kakšne so bile posledice za kršitelje.«
