Ga sploh še praznujejo? Je to še njihov praznik? Nekatere ga dojemajo zelo družbeno angažirano, druge ga vidijo kot priložnost za razmislek o družbi in svetu, v katerem živimo, tretje kot priložnost oziranja vase. Ene ga praznujejo navzven, druge navznoter. Namesto rdečega nageljna pa tokrat v rokah držijo: napis, da ženske zmorejo vse, ki so ga izvezle palestinske ženske, produkt inženirskega znanja – merilnik navora ter kamnito srce, ki simbolizira srčno voditeljstvo. Kakšno je njihovo sporočilo ob osmem marcu?
Tea Jarc, sindikalistka in aktivistka: Dan, ko nas moški dejansko poslušajo
Za enaintridesetletno Ljubljančanko, predsednico sindikata Mladi plus, nekdanjo predsednico Mladinskega sveta Slovenije in vodjo različnih izobraževanj o mladinskih politikah doma in po svetu, ki je nedavno na Dunaju sodelovala pri oblikovanju nove evropske strategije za mlade in je prepričana, da potrebujemo ministrstvo za mladino, je osmi marec še vedno pomemben praznik. »Je praznik žensk, ki so se borile za enakopravnost na trgu dela, za volilno pravico, za prevzemanje javnih funkcij, za pravice v zasebnem življenju – družini, pri varstvu otrok, za pravico do izobraževanja, ženske so imele veliko vlogo v mirovnih gibanjih. Izjemno pomembno je, da imamo praznik, ko se spomnimo in priznamo vlogo žensk v zgodovini. V današnjem času pa je to dan, ko ženske spomnimo – predvsem moške – na teme, s katerimi se ženske spopadamo vsak dan. Osmi marec je dan, ko nas moški dejansko poslušajo, nam daje vidnost v družbi in nas postavi v ospredje. Se je pa praznik morda spremenil v zgolj nekaj simbolnega – ko se ženskam nekaj da (rožo ali bombonjero), ne odpirajo pa se prave teme. Dejstvo je, da ženske v družbi nismo enakopravne. Svet tudi zaradi kapitalističnega sistema moškega še vedno postavlja na prvo mesto, ženska pa je potisnjena na stran in je v socialno, ekonomsko in politično slabšem položaju kot moški.«
Čeprav se je položaj žensk res izboljšal in imamo sprejetih mnogo deklaracij, konvencij in zakonodaj, ki se dobro slišijo, v praksi enakopravnost še vedno ni vidna. Tea Jarc opozarja na plačno vrzel med moškimi in ženskami, ki se zadnja leta v Sloveniji povečuje. Ker ženske zaslužijo manj, nas tudi ne sme presenečati, da so revščini najbolj izpostavljene prav starejše ženske, upokojenke. In ker še vedno nimamo sistema dolgotrajne oskrbe starejših in dostopnih javnih storitev, prevzemajo ženske nase breme skrbi za svoje in po navadi še za starše svojega soproga. Da ne omenjamo skrbi za otroke in gospodinjstvo, ki je prav tako večinoma na plečih žensk. »Nevidno, neplačano delo se odraža kot brazgotina na življenju žensk. Kaznovane so, ker so skrbne. Tudi prekarnost bolj prizadene ženske kot moške,« opominja Tea Jarc, ki je v svojem delovnem okolju ponosna, da je obdana z veliko močnimi ženskami. »Aktivistke in borke okoli mene mi vedno znova dokazujejo, da se je vredno boriti. Moj vzor so vse znane ženske, ki so se borile za pravičnejši in enakopravnejši svet, v osebnem življenju pa občudujem mamo, ki je vzgojila tri otroke in se nesebično predaja skrbi za družino, jo zasipa z ljubeznijo in podporo. To ni klasičen primer feminističnega boja, kaže pa na sposobnost in neverjetno moč žensk.«
Tea drži v rokah torbico, ki so jo izvezle ženske v Palestini, kjer je kot prostovoljka leta 2017 dva meseca delala v begunskem taborišču in živela pri eni od družin. V napis na torbici, da ženske zmorejo vse, Tea res verjame.
Dora Domajnko, inženirka: Naše pravice niso samoumevne
Sedemindvajsetletna Ljubljančanka je razvojna inženirka v podjetju RSL merilna tehnika, doktorska študentka na Fakulteti za elektrotehniko in inženirka leta 2018. Deset let je trenirala kajak na divjih vodah, danes pa jo v prostem času kot deskarko bolj zanima, kam piha veter. V glasbeni skupini Viaentropia, katere stil je irski punk rock, še vedno igra klavirsko harmoniko, od nekdaj pa ji je bila zabavna tudi matematika. Tako zelo, da je pogosto po prihodu z zabave za nadaljnje razvedrilo reševala težke matematične zagate – s svinčnikom na papir. Smer njenega izobraževanja so ji nakazali prav ljubezen do naravoslovja in starši, oba inženirja elektrotehnike. Veliko matematike je tudi pri njenem delu v RSL, kjer se ukvarja s kalibracijo senzorjev, ki jih uporabljamo pri rolojih za pametno hišo, v vozilih, letalih, v transportni industriji, robotiki ...
Sama sebi se zdi v tako spodbudnem okolju razvajena, saj nima slabih izkušenj, da je ne bi kdo resno jemal samo zato, ker je ženska. Jo pa pogovori z obema babicama – ki sta bili obe močni, uspešni ženski na odgovornih položajih, izobraženi v času, ko je bil študij velika reč in sta se zbujali sredi noči, da sta se lahko z vlakom pripeljali na fakulteto, nato pa popoldne nazaj na kmetijo, kjer so jima dali vedeti, da nista tisti dan še nič pametnega postorili –, opominjajo, da je bilo pred 50 leti drugače in da se v družbi rado zgodi, da ženske potisnejo na stran. »Trenutno nam je tukaj krasno, ampak če se zazremo v zgodovino in situacijo po svetu, opazimo, da je marsikje enakovredno kosanje žensk in moških bolj izredno stanje kot nekaj običajnega. Da se lahko izobražujemo, volimo in da vozimo avto, na primer, so za nas samoumevne pravice, vendar lahko hitro izginejo. So približno tako samoumevne kot pokojninski sistem ali mir na svetu. Zgodovina nam daje misliti in nas opozarja, da moramo na svoje pravice paziti, jih negovati. To so privilegiji, ki si jih lahko privoščijo razvite družbe. Zato je prav, da praznujemo osmi marec, saj ga vidim kot priložnost preizpraševanja stanja v družbi in opomin, da smo lahko za pridobljene pravice hvaležni. In prav je, da se vsaj takrat spomnimo kakšnih impresivnih deklet ter se pomudimo ob razmisleku o položaju žensk, kakšna izhodišča imamo in na kaj je treba biti še posebej pozoren.«
Čeprav se ji zdi lepo, če ob prazniku žensk dobi rožo, pa se počuti tudi malce trapasto, saj samo po sebi to, da je punca, pač ni dosežek. Bo pa ponosna, če bo kdaj v prihodnosti še kakšno dekle navdihnila za inženirstvo. Tako kot je ponosna na produkt svojega znanja, ki ga na fotografiji drži v roki – merilnik navora.
Jerica Bukovec, dirigentka: Dajem si priložnost, da se ozrem vase
Osemintridesetletna Štajerka, ki z družino domuje v Ljubljani, vodi Akademski pevski zbor Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, sodeluje z zborom Slovenske filharmonije in je potem, ko je leta 2003 šla na študijsko izmenjavo na Švedsko, tam ostala kar osem let. Vodila je različne švedske zbore, se dotaknila prvih stopnic uspešne profesionalne poti in se kot preprosto dekle povsem nepripravljena srečala z uspehom. Danes prizna, da ni znala živeti s svojim uspehom in se je pozneje odločila, da mora delati na sebi. Pri tem ji je pomagala zanjo ena od navdihujočih žensk, dr. Saša Kranjc, psihoterapevtka in coachinja, ki jo je vodila iz pridnosti v avtentičnost. »Ona je zgled nekoga, ki se je odločil svojo težko zgodbo spremeniti v čisti uspeh na vseh področjih in zdaj pri tem pomaga meni in še mnogim, ki so se odločili živeti sebe.« To je tudi Jerčino sporočilo ob osmem marcu: »Ko sem v stiku sama s sabo, takrat lahko največ dam. Kako torej danes slišim sebe in to, kar me nagovarja, da naredim nekaj zase? Tukaj gre za odnos do sebe, ki ga spol ne definira.« Živeti sebe in svoje poslanstvo je temelj, iz katerega lahko gradi, daje in sprejema.
Mednarodnemu prazniku žensk se iskreno nikoli ni zavestno posvečala. »Nekje globoko pa se mi je vedno zdelo lepo. Letos si dajem priložnost, da se na ta dan ozrem vase in uvidim, kaj mi ne služi več, kaj pa potrebuje več prostora za rast – kot ženska, mama, kot vse, kar sem.«
V življenju se je srečala z mnogo navdihujočimi dirigentkami, a je bil njen največji steber moški – švedski profesor dirigiranja Anders Eby. »V meni je vedno videl nekaj, česar sama dolgo nisem. Znal je spodbujati, biti opora, konstruktiven, delal je to, v kar je neomajno verjel – živel je in živi sebe. Zdi se mi pomembno, da je okoli nas veliko neobremenjenih moških likov, ki zmorejo žensko moč.«
Na pozicijah moči je po njenih izkušnjah več razlik med moškimi in ženskami, a se Jerica pri svojem delovanju že nekaj časa ne pusti omejevati stereotipom. Preprosto ne dopušča, da bi na njeno delovanje vplivale zunanje okoliščine. Na fotografiji drži v rokah kamnito srce, ki ji ga je podarila in poslikala prijateljica. »Verjamem v srčno voditeljstvo, ne v voditeljstvo iz strahu in s pozicije (navidezne) moči.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
