Letošnjo sezono je po padcu in poškodbi v Crans Montani naša smučarka Ilka Štuhec že končala. Včeraj so iz njenega tabora prišle dokaj optimistične informacije, in sicer da operacija ne bo potrebna, kar bo močno skrajšalo čas Ilkinega okrevanja. Ilka ima namreč raztegnjeno (ne pa strgano) zadnjo križno vez v levem kolenu.
"V športu vedno govorijo rezultati. Rezultati, ki jih je Ilka Štuhec naredila do poškodbe, so bili dobri in odlični. Pri meni velja pravilo, da ima tekmovalec z rezultatom vedno prav," pa je o Ilkini sezoni in tudi poškodbi, ki jo je "umaknila" s tekmovalnih prog za Žurnal24 povedal Andrea Massi, nekdanji vodja Team to aMaze.
Massi, ki je še v času Tinine aktivne smučarske kariere večkrat poudaril, da ni naključje, da Tine ne pestijo hujše poškodbe, je ob tem dodal, da ni pristaš tveganega pristopa, ki ga goji Štuhčeva, pri čemer ne zanika, da Štuhčeva v hitrih disciplinah sodi v svetovni vrh. Sam bi se nekaterih stvari pač lotil drugače. "Kar zadeva njeno smučanje in pristop ... jaz sem se te poškodbe bal že v Garmisch-Partenkirchnu, ker Ilka je tekmovalka, ki gre na vse ali nič. Takšnega pristopa ne podpiram. Mi tega nismo bili vajeni in nismo tako trenirali. Ilka ima določene značilnosti, izpostavil bi drsenje, samozavest in pomanjkanje strahu, kar jo uvršča med najboljše smučarke v hitrih disciplinah na svetu. O tem ni nobenega dvoma. Tudi njena aerodinamična pozicija. Prisotne pa so določene linije in položaji v zavojih, ki jih z mojim sistemom dela ne podpiram. Ampak jaz nisem v Ilkinem taboru, kot sem že večkrat poudaril," je dejal Massi.
Sreča in smola pri tem ne igrata nobene vloge, saj so na delu so sile, ki nikoli ne smejo presegati fizičnih omejitev športnikovega telesa, je bil jasen Massi. Cilj ni smučanje na meji, ampak vrhunsko smučanje brez nepotrebnega tveganja.
Kot pa je ponovil za Žurnal24, "nikoli nisem menil, da Tina ni poškodovana, ker imamo srečo, oziroma da je nekdo poškodovan, ker ima smolo. Ne verjamem v to. Minimalen faktor sreče seveda obstaja, tako v življenju kot v športu. Veliko pa je preventivnega dela. Treba je zaščititi tekmovalca in razmišljati, kaj počne pred tekmo, kaj počne po kolajni. Vse vpliva na rezultat. To je treba imeti pod nadzorom celo desetletje, 365 dni na leto."
Dodal je, da je tekmovalec živo bitje in ima možgane, ki nadzirajo celo telo, vse skupaj pa je med spuščanjem po strmini pod vplivom sil. "Iskanje mehkobe in hitrosti mora biti usklajeno s tem, kar ima tekmovalec na razpolago, torej strukturo, mišičevje in živčni sistem. Vse to se mora harmonično uskladiti. Če v zasledovanju najvišje hitrosti gre tekmovalec prek fizike in omejitev, se približa limitom," je še pojasnil Massi. "Naši sklepi imajo določen limit, ki ga narekuje anatomija in ne najhitrejša linija. Ta pravila je treba upoštevati. Poškodba je vedno plod neusklajenosti med možgani in nogami, koleni in gležnji. Rotacije bočnega in kolenskega sklepa so mogoče do neke mere. Ne drži, da telo ne zdrži zavojev. Telo ne zdrži zavojev v napačnem anatomskem kotu. Ne moremo forsirati položaja kolena, za katerega koleno ni zgrajeno".
