Slovenskega rezanega cvetja skorajda ni več mogoče kupiti, saj je trg preplavljen s tako imenovanimi holandskimi cvetovi, ki pa v resnici prihajajo iz Afrike in Azije. Na trgu je tudi izredno malo lokalno vzgojenih trajnic, nekaj več je enoletnih okrasnih rastlin in lončnic.
»Okrasno in krajinsko vrtnarstvo sta panogi, ki sta izjemnega pomena za kakovost bivanja v okolju, v katerem delamo in živimo. Pri urbanističnem načrtovanju in tudi urejanju podeželskega prostora bi načrtovalci morali v večji meri vključiti omenjeno stroko in vidik biotske pestrosti,« pojasnjujejo na kmetijskem ministrstvu in poudarjajo še en pomemben vidik – tradicijo. »Avtohtone slovenske kulturne rastline poleg vizualne lepote lahko prispevajo tudi del narodne identitete, kar na svojevrsten način polepša prostor.«
V državo uvozimo za 32 milijonov evrov okrasnega zelenja
Slika pa je kljub naravnim danostim precej klavrna, saj s svojimi rastlinami ne pokrijemo niti polovice potreb na trgu. V državo uvozimo za okoli 32 milijonov evrov okrasnega drevja, grmičevja in zimzelenih rastlin, sobnih rastlin ter svežega cvetja in cvetnih brstov. Drevja in grmičevja, iglavcev in zimzelenih rastlin ter drugih na prostem rastočih rastlin se uvozi za nekaj manj kot 11 milijonov evrov, ravno toliko je vreden uvoz sobnih rastlin, medtem ko uvozimo za okoli 10 milijonov evrov svežega cvetja in cvetnih brstov.
Leta 2016 je okrasne rastline pridelovalo 279 kmetijskih gospodarstev na skupno 164 hektarih površin. Ta površina ne predstavlja niti ene tisočine od vseh kmetijskih zemljišč, ki so v uporabi.
Površine z okrasnim cvetjem se krčijo
»Čeprav je število pridelovalcev in površin, na katerih se pridelajo okrasne rastline, malo, pa je to pomembna kmetijska panoga. Vrednost pridelanih okrasnih rastlin se je leta 2016 ustavila pri 38 milijonih evrov, kar v vrednosti rastlinske pridelave predstavlja skoraj šest odstotkov in v vrednosti kmetijske proizvodnje približno tri odstotke,« razlagajo v Združenju pridelovalcev okrasnih rastlin Slovenije, ob tem pa dodajajo, da sektor kljub temu iz leta v leto izgublja delež kmetijskih površin. »Površine, na katerih pridelujemo okrasne rastline, so se v treh letih zmanjšale za 31 odstotkov,« še pravijo v združenju.
Glavni razlogi za majhno pridelavo so zahtevnost in poznavanje posameznih vrst ter seveda cena. »Rože danes lahko kupite povsod. Poceni lončnice dobite v vsaki trgovini in tudi že na bencinski črpalki, težko je konkurirati tej ceni,« pove poznavalka te panoge Miša Pušenjak.
Domačega rezanega cvetja sploh ni več
Javne površine
Tementova je kritična tudi do uporabe okrasnih rastlin na javnih površinah: »Zasaditev naredijo tisti, ki imajo čas, nekih pametnih uporab trajnic v javnih prostorih ni. Občinske stavbe pa so pogosto z uporabo cvetja videti še slabše.« Tementova si želi, da bi izgubili strah pred trajnicami. Res je, da zahtevajo več nege zaradi spomladanskega obrezovanja, vendar to ne bi smel biti razlog, da se jim pri zasaditvah izogibamo.
»Najmanj je doma vzgojenega rezanega cvetja. Mislim, da ga sploh ni več. Včasih smo imeli domače rezane nageljne, krizanteme in vrtnice. Ne vem, ali jih lahko sploh še kje najdete. Konkurenca poceni rezanega cvetja iz tujine je ogromna. To cvetje je namreč izredno poceni, pri nas pa tudi stroga zakonodaja glede uporabe fitofarmacevtskih sredstev ne omogoča poceni pridelave takih rastlin. Zato danes večina cvetličarn prodaja rezano cvetje iz Holandije, ki pa pogosto sploh ni od tam. To je le znamka, v resnici so te rože iz Azije in Afrike,« pojasnjuje Pušenjakova. Po njenih ocenah se nekaj več pridelovalcev ukvarja z vzgojo trajnih okrasnih dreves in grmičkov, a je tudi drevesnic relativno malo. Pozitiven trend je le na področju enoletnic in balkonskih rastlin. »Vrtnarij pa je veliko. Prodaja enoletnih balkonskih rastlin se še izplača in tudi povpraševanje je veliko,« poudarja Pušenjakova.
Še vedno prodajo največ balkonskega cvetja
Klementina Tement, po izobrazbi krajinska arhitektka, dela na družinski vrtnariji, zato nam je pojasnila, kako pri njih poteka vzgoja okrasnih rastlin. »Ukvarjamo se tako z enoletnimi rastlinami kot s trajnicami, še vedno pa je glavna dejavnost večine družinskih vrtnarij pri nas zelenjava. Tako je tudi pri nas,« pravi Klementina. Kar 70 odstotkov od vseh prodanih okrasnih rastlin so še vedno enoletnice, in sicer poletno balkonsko cvetje. »Sicer imajo tudi trajnice vse večji potencial, a večina še vedno prisega na klasiko. Moram poudariti, da je balkonsko cvetje tudi del naše tradicije. Gorenjski nageljni so praktično del arhitekture,« dodaja Klementina, ki ljubezni Slovencev do balkonskega cvetja ne vidi kot neko oklepanje preživetega sloga, ampak kot način ohranjanja naše kulture.
