Izjava se tiče novinarske konference URSIKS, ki se je odvila 1. februarja. »Glede na številne javne diskreditacije sistema izvrševanja kazenskih sankcij, želimo direktorji zavodov slovenskih zaporov in prevzgojnega doma, kot strokovnjaki z neposrednimi, bogatimi izkušnjami na penološkem področju, demantirati trditve, da je z zaporskim sistemom v Sloveniji vse narobe,« so zapisali v uvodu.
Spomnimo. V zadnjem času sta se zgodila dva izredna dogodka, ki sta močno zaznamovala slovenski medijski prostor in ustvarila vtis, da je naš zaporski sistem luknjast.
Tovrstni primeri se dogajajo povsod po svetu
Pod izjavo podpisani – Zoran Remic, Jerica Lipec, Tadeja Glavica, Janja Pahor Mohorič, Miran Candellari in Bojan Majcen – poudarjajo, da je v slovenskem zaporskem sistemu »veliko stvari v redu, po nas se zgledujejo tudi številne države, katerih predstavniki obiskujejo naše zapore in proučujejo naše metode dela z zaprtimi. S svojimi številnimi, strokovnimi, izobraževalnimi programi in aktivnostmi, ki jih izvajamo, je naš zaporski sistem pravzaprav zgleden primer, kako naj bi sodoben evropski zaporski sistem v demokratični družbi izgledal. Ravno številne, raznolike aktivnosti, ki jih izvajamo, zagotavljajo stabilno, dinamično varnost v zaporih in tudi kasneje izven njih (po prestani kazni). Številne raziskave so pokazale, da je človek, ki ima notranji mir, ki je okupiran s konstruktivnimi aktivnostmi in ne čuti osebnostne stiske, manj nevaren. Slednje potrjujejo tudi statistični podatki, ki jih vsakoletno pripravljamo in oblikujemo v obliki letnega poročila. Zatorej pretekle, izpostavljene, aktualne izredne dogodke ne gre generalno pripisati slabi varnostni situaciji v slovenskih zaporih, saj gre za različni situaciji in nikakršne vzročnosti ni med njima, čeprav sta se odrazili v sosledju. V Kopru gre pravzaprav za prvi pobeg od izgradnje. Podobni dogodki so se dogajali tudi že v preteklosti, naš sistem nikoli ne bo tako hermetično zaprt, da bi možnost pobegov izničili. To gre skupaj z našim poslanstvom, tovrstni primeri se dogajajo povsod po svetu, tudi iz Alcatraza so bežali. Napad na pravosodnega policista na Dobu obžalujemo in dodajamo, da so bili v raznih stiskah tudi drugi posamezniki, ki so bili v našem sistemu napadeni v preteklih letih. To je del našega poklica in tega se zavedamo. Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da tovrstne dogodke preprečujemo in prevencijsko storimo vse potrebno, da možnosti tovrstnih dogodkov zminimaliziramo. Nažalost se pretekli dogodki izrabljajo za javno diskreditacijo sistema kot takega, da je slab, zanič in da so varnostne razmere nevzdržne. To je bilo izpostavljeno že l. 2008, ko so aprila in maja pobegnili 3 obsojenci v kratkem časovnem obdobju, to se je govorilo l. 2018 (predvsem zaradi kadrovskega primanjkljaja) in govori se zdaj. Pa vendarle sistem ni kolabiral, je pa potreben pomoči politike v smislu zagotovitve ustreznih materialnih, predvsem finančnih sredstev za nove zaposlitve in opremo«.
Mačehovski odnos
Pristop do obsojencev, nadaljujejo, nemalo dolguje posvetom in razpravam v slovenski penološki sferi – izvirajo iz konca 20. stoletja –, strokovna izhodišča pa še vedno narekujejo skupinske in individualne programe za obsojence. »Tako je temeljni element strokovnega dela z zaprtimi osebami socialna interakcija, ki poteka na različnih ravneh od neverbalnih in verbalnih oblik komuniciranja, in ne pomeni le izmenjavo vsebin in reakcij v vzpostavljenih socialnih odnosih med obsojenci in delavci, ampak odnosi zajemajo tudi izmenjavo socialnih pomenov določenim situacijam in nezavedne duševne strukture, ki vplivajo predvsem na emocije in motive sodelujočih oseb,« so zapisali v izjavi. Dotaknili so se tudi družbenega vzdušja v zaporih in prevzgojnem domu. Predlani zaključena raziskava Inštituta za kriminologijo, ki je potekala od leta 1980, je pokazala, da »ima prispevek k humanizaciji razmer v zaporu, ki nedvomno je pomembna, tudi širše dolgoročno pozitivne učinke na celotno družbo, saj so razmere v zaporih eden od pomembnejših kazalnikov civiliziranosti neke družbene skupnosti«. Ter še: »Legitimnost kazenskopravnih sistemov je raziskoval tudi dr. Hacin (2018) in v zaključnih ugotovitvah izpostavil povezovalno vlogo odnosov med zaporniki in zaporskimi delavci. Pri delu z zaprtimi osebami je torej bistveno usmerjeno delovanje zaporskega delavca z namenom usmerjevanja in učenja k družbeno sprejemljivemu vedenju s krepitvijo adekvatnih čustvenih reakcij in učenje sprejemljivih vzorcev vedenja, kar nenazadnje vodi do dosega enega izmed glavnih ciljev kaznovanja - resocializacije, ponovne vključitve v družbo.«
Za tak način dela pa je potrebno »zadostno in strokovno usposobljeno osebje«, so poudarili in s prstom pokazali na državo, ki se je opozorilom navkljub obnašala mačehovsko »in v sam zaporni sistem ni vlagala«. »To se danes odraža v starih in dotrajanih zaporskih zgradbah, stari in dotrajani opremi ter izredno slabih kadrovskih razmerah. Ne gre torej za odgovornost generalnega direktorja v tem ali preteklih mandatih, gre za odgovornost države, politike. Naj samo omenimo, da se je brez takojšnjih dodatnih zaposlitev v preteklih letih recesije odprl forenzični oddelek v Mariboru, Odprti oddelek Puščava, 2 nova oddelka v zaporu na Dobu, pričetek varovanja sodne palače v Ljubljani, vse to brez ustreznih in zadostnih kadrovskih projekcij in rešitev. Na kadrovsko stisko v zadnjem času markantno vpliva tudi izboljšanje gospodarske situacije v naši državi in s tem povezani odhodi delavcev iz sistema, ki ni več privlačen in cenjen, kot je bil včasih zaradi zgoraj naštetih težav. Na slednje sedaj upravičeno opozarja sindikat, opozarjal je tudi že v preteklosti, opozarjali smo vsi zaposleni, pa vendarle do zaznavnejših premikov na tem področju ni prišlo, saj pretekle vlade niso imele zadostnega posluha, v času recesije pa nadomestnih zaposlitev, ki so bile posledica odhodov in upokojevanja, ni bilo. Zaporskega sistema ne gre enačiti z ostalim birokratskih aparatom in javno upravo. Sistem je živ, poln dinamike in dogodkov, tudi izrednih. Delo z ljudmi, kriminalnimi prestopniki, je zelo specifično. Na videz majhna in nepomembna stvar, lahko povzroči hude varnostne posledice, nenazadnje tudi zaradi (ne)predvidljivosti človeškega uma. Delo zaposlenih v zaporih je izredno zahtevno in naporno, spoznavanje raznolikosti situacij in s tem povezanih prilagajanj na dogodke pa dolgoletni proces. Biti pravosodni policist v zaporu je odgovorna naloga, saj je potrebno dobro poznavanje pravnih aktov, potrebne so izredne komunikacijske veščine in sposobnost reagirati preudarno v delčku sekunde v najbolj zahtevnih, tudi življenjsko ogrožujočih situacijah. V zaporsko delo so poleg pravosodnih policistov vključeni tudi drugi različni profili poklicev, to so pedagogi, socialni delavci, psihologi, medicinsko osebje, inštruktorji, idr. Vsi deležniki sinergično in tvorno sodelujejo v procesu priprave obsojencev na življenje na prostosti in zmanjšanju dejavnikov tveganja za povratništvo, kar je nenazadnje tudi namen kaznovanja. Menimo, da naši zaposleni svoje poslanstvo kljub vsem prej naštetim problemov povezanih z delovnimi pogoji, odlično opravljajo, res pa je, da za to zaradi kadrovskega primanjkljaja, porabijo preveč energije, kar se odraža tudi v izgorelosti, bolniških odsotnostih ter nasplošno v osebnem počutju.«
Zgleden in varen
Za konec so zapisali: »Nesporno je v zadnjih štirih letih pod vodstvom sedanjega generalnega direktorja prišlo do premikov, ki so se še pred tem zdeli nemogoči. Prvič v zgodovini našega zaporskega sistema so bili sprejeti kadrovski normativi, izdelana je bila strategija izvrševanja kazenskih sankcij, obeta se novogradnja ljubljanskega zapora in prenova ženskega zapora na Igu in v zvezi s tem so bili izpeljani že številni postopki, priprave in nemalo vloženega časa. Izdelani in posodobljeni so bili številni strokovni programi , ki jih izvajamo v zavodih, tako na področju odvisnosti, sociale, delo z nasilnimi, ipd. Vsi ti programi izboljšujejo varnost v zaporih, prav tako pa bogatijo strokovno delo z zaprtimi in so pripomoček za zmanjšanje tveganja ponovitve kaznivih dejanj in po našem mnenju pomembno vplivajo na (ne)povratništvo. V zaporih se je pomembno izboljšala tudi informiranost in seznanjenost zaposlenih o aktivnostih, pomembnih informacijah in smernicah našega sistema. Noveliral se je krovni zakon (ZIKS), poenotili hišni redi, posodobil Pravilnik o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov. Pomembni koraki so bili torej narejeni v preteklih štirih letih, zatorej 2 izredna dogodka v zaporih ne gre enačiti s tem, da je vse narobe.
Zaporski sistem v Sloveniji je torej zgleden in varen, vizija razvoja slednjega je strokovno utemeljena in argumentirana. Potrebujemo več osebja, predvsem pravosodnih policistov, pozdravljamo sprejetje posebne kolektivne pogodbe za zaporske delavce, podpiramo zagotovitev materialnih sredstev za izboljšanje prostorskih pogojev , posodobitev tehnične in osebne opreme. S sindikati in sindikalnimi predstavniki želimo nadaljevati konstruktiven, tvoren socialni dialog kot edini primeren način reševanja problemov v sistemu.«
