Sandra Košar zdaj že drugo leto prek javnih del opravlja administrativna dela.
Sandra Košar z Žigrskega Vrha pri Sevnici je bila do 13. leta povsem običajno dekle, vsaj do 2. maja leta 1994. »Vse se je zgodilo zelo hitro. Imeli smo obiske in otroci smo se igrali z balonom. Začelo me je boleti za lopatico, bila sem vse bolj utrujena in najprej sem pomislila, da sem pretiravala z aktivnostmi, saj smo bili prejšnji dan tudi na Lisci, kamor smo za 1. maj po navadi hodili. Ulegla sem se na kavč, kakšno uro sem ležala in nisem več vstala. Odpeljali so me v zdravstveni dom, od tam v bolnišnico v Celje in potem v Ljubljano,« se spominja Košarjeva.
Za njene zdravstvene težave je bil kriv transverzalni mielitis. »Takrat so mi rekli, da sem prvi pacient s to diagnozo v Sloveniji. Že dolgo nisem več edina, saj so pozneje zboleli še drugi, vem za tri. Poškodoval mi je živčne ovojnice na hrbtenjači med C4 in C6, zato od ramen navzdol nisem čutila ničesar. Ničesar nisem mogla premikati, dva meseca sem bila na aparatu za dihanje.«
Že na infekcijski kliniki se ji je telo postopoma začelo prebujati, naprej je začela čutiti prste na nogah, pozneje pa so se občutki v veliki meri vrnili tudi v preostale dele telesa, čeprav je izpostavila, da njeno telo ni več takšno, kot je bilo. »Prsti niso gibljivi, imam težave v komolcih, desna roka je nekoliko manj gibljiva od leve. Imam tudi druge težave, z ravnotežjem na primer. Ampak glede na to, da v nekem trenutku nisem mogla nič, je to super!«
Razblinjene sanje
Njena invalidnost je vplivala tudi na izbiro poklica. Preden se ji je življenje obrnilo na glavo, je razmišljala o tem, da bi postala veterinarka, saj ima rada naravo in živali, a ji je bolezen prekrižala načrte. Vpisala se je na srednjo šolo v tedanjem Zavodu za invalidno mladino v Kamniku.
Čeprav bi lahko objokovala vse tisto, kar je izgubila, tega ni počela, prav tako se nikomur noče smiliti. »Bila sem šokirana, ko so me po srednji šoli vprašali, ali se bom upokojila. Takrat bi se res lahko, ampak bila sem zgrožena nad vprašanjem, saj sem se šolala z namenom, da se bom enkrat zaposlila.«
Če človek ve, da je sogovornica invalidka, in mu ni znano, zakaj, je sprva precej zmeden, saj se ji na prvi pogled ne vidi, da bi bila kaj drugačna od večine. Šele v trenutku, ko na računalniku začneva gledati plodove njenega dela, opazim, da tipka s členki mezincev. Ko uporablja računalniško miško, jo drži z obema rokama in spretno križari sem ter tja. Tako ugotovim, da ima očitno težave z rokami. Ko zagledam zvezek poleg njenega računalnika, me postane sram ob mojih hieroglifih v bloku, saj so njeni zapiski v primerjavi z mojimi pravo lepopisje. Pa čeprav si mora pri pisanju z desnico pomagati tudi z levo roko.
Če človek ve, da je sogovornica invalidka, in mu ni znano, zakaj, je sprva precej zmeden, saj se ji na prvi pogled ne vidi, da bi bila kaj drugačna od večine ljudi.
Želja imeti službo in delo ter biti koristna sebi in drugim je pri njej ves čas prisotna. »Priznam, da je pri nas na neki način kar dobro poskrbljeno za invalide, vendar pa imamo veliko težav z zaposlovanjem. Mislim, da se nam delodajalci bojijo dati možnost. Ne vem, ali imajo slabe izkušnje ali kaj. A ko naletiš na pravo osebo brez predsodkov, tako, ki daje možnosti težje zaposljivim, je vse lažje.«
Košarjeva zdaj že drugo leto prek javnih del opravlja administrativna dela. »Po izobrazbi sem upravni organizator in del obveznosti je prav z mojega področja, marsikaj sem se naučila. Tu sem pridobila predvsem znanje s področja digitalnih medijev in oblikovanja,« je povedala.
Pred javnimi deli je na lastni koži spoznala, da ni lahko najti službe, če si invalid. Kar štiri leta je iskala zaposlitev, pred tem pa je dobro leto prek ocene dela delala na centru za socialno delo.
Partnerjeva opora
425 terapij
Poleg obnovitvenih rehabilitacij ji pri ohranjanju telesnih zmogljivosti pomagajo tudi redne fizioterapije, ki jih opravlja enkrat tedensko. Od leta 2003 do danes jih je pri fizioterapevtki iz Sevnice naredila že 425.
Veliko energije in sreče v njeno življenje prinaša tudi partner Branko Dovgan iz Šentruperta. »Zelo je razumevajoč do mene. Našla sva se na plesu, nekaj časa sva se samo družila in šele potem sva postala par. Spoznal me je tako, kot sem. Nikoli nisem občutila, da bi ga moja invalidnost motila ali da bi se me sramoval. Super je!«
Lani sta naredila svoj koledar za letošnje leto. »On je prispeval fotografije, jaz pa sem ga oblikovala.« Koledar je res izjemno slikovit, uporabila sta fotografije Branka, ki leti z zmajem, pa tudi takšne, ki jih je fotografiral z višine.
Letenje privlači tudi njo. »Tudi jaz sem že pred leti letela. Bratranec Bojan me je peljal z motornim zmajem, bilo je nepozabno. Takrat se z Brankom še nisva poznala. Skupaj z njim ne morem poleteti, ker z omejitvami, ki jih imam, z zmajem ni mogoče leteti v tandemu, zato sem se odločila, da bom letos poletela s padalom, seveda v tandemu.«
Sandra Košar s svojim življenjem dokazuje, da je tam, kjer je volja, vse mogoče. Ne boji se ovir, ona jih ne vidi, to so zanjo samo izzivi, ki jih je mogoče premagati.
