Prekarizacija

Kako se spopasti s prekarnim delom?

Jelka Sežun/Revija Zarja
5. 12. 2018, 06.55
Deli članek:

Čisto neopaženo se je pred dobrim mesecem splazil mimo, ubogi prazniček, s povešeno glavico, povsem prezrt in temeljito nepraznovan

Shutterstock
Kako se spopasti s prekarnim delom?

Sedmi oktober je svetovni dan dostojnega dela, ki bi ravno letos praznoval deseti rojstni dan. Teoretično bi moralo žurati več kot 900.000 Slovencev, vsa delovno aktivna populacija dežele. Če bi ga le kdo opazil. Če bi se le komu dalo.

Praznik dostojnega dela. Dostojno delo, kaj je že to?

Številke niso nove, a s ponavljanjem ne izgubijo prav nič svoje grozljivosti. Narastejo ali padejo odvisno od tega, kako razumete prekariat in prekarno delo, šokantne so pa v vsakem primeru: če kot prekarne delavce razumete le tiste, ki imajo s. p. ali delajo po civilnopravni pogodbi, je to petnajst odstotkov slovenske delovne populacije ali okrog 120.000 ljudi. Če pa prekariat razumete širše in prištejete zraven še agencijske delavce, pa vse tiste za določen in skrajšan delovni čas, to zajema 322.000 vseh zaposlenih, več kot 35 odstotkov delovne populacije. Številke, mimogrede, se naslanjajo na podatke iz leta 2015, ker Statistični urad RS novejših ne ponuja.

V prostem prevodu, vsak tretji Slovenec v delovni dobi je prekarni delavec, večinoma ne po svoji izbiri, in ne more biti prepričan, da bo naslednji mesec imel dovolj denarja za položnice. Za hrano. Za vrtec svojih otrok, če je bil dovolj drzen, da si jih je privoščil.

O tem, kako zajeziti prekarno delo, govorimo že leta. Se lasamo okrog vprašanja, kdo bi moral ukrepati in kako. Prekarcev je pa vedno več.

Pred nekaj dnevi je Lidija Jerkič, predsednica ZSSS, v intervjuju za Dnevnikov Objektiv rekla tole: »Če bi zgolj upoštevali zakonodajo, bi imeli že v enem mesecu zaposlenih polovico prekarcev.« Jezusmarijajožef, tako preprosto je to?

Tudi vas se tiče

Problem prekarnega dela se tiče vseh. Da, tudi vas. Da, tudi če imate redno zaposlitev za nedoločen čas. Da, tudi če ste upokojeni. Zato ker imate zagotovo vsaj nekaj od naštetega: partnerja, otroka ali vnuka, ki ne najdejo redne službe, pa zatorej živijo in bodo očitno še nekaj časa živeli slabše kot njihovi starši. Prva generacija v zgodovini.

Zato, ker država od prekarcev in njihovih delodajalcev pobere manj davkov in prispevkov, več pa mora vložiti v socialne transferje, saj prekarci pogosto lovijo ravnotežje na robu revščine. Manj denarja v državni blagajni pa občutimo vsi.

In slednjič, zato, na to verjetno niste pomislili, ker so prekarci pravzaprav konkurenca redno zaposlenim. Ko vam delodajalec skuša vsiliti še več dela za še manj denarja, češ, če ne boste vi sprejeli, bo pa kdo drug, pred vrati stojijo v vrsti, govori o prekarcih. In se torej lahko strinjamo, da nam je vsem ZELO v interesu prekarnost čim bolj omejiti. Postaviti trdna pravila, kdaj je sprejemljiva. Dosledno bedeti nad tem, da se jih vsi držijo. Nepopustljivo lopniti po tistih, ki se jih ne.

Da si ne bi drznil kdo reči, da nič ne delamo

Država ob problemu ne drži križem rok, še malo ne! Tako je leta 2016 ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti izdalo dokument z naslovom Za dostojno delo, analizo slovenskega trga dela in predloge ukrepov proti prekarnosti. »Prepričani smo, da zmoremo,« v dokumentu sklenejo uvodni del.

Da, tudi mi smo prepričani, da zmorejo, vprašanje pa je, ali zares hočejo. Država, ki se z eno roko deklarativno bori proti prekarnosti, jo z drugo brez sramu spodbuja. Javni sektor varčuje tako, da nekatere storitve, kot so čiščenje, varovanje ali računovodska dela, naroča pri zunanjih izvajalcih. Se pravi, da na primer najamejo čistilni servis in ne zaposlijo svojih snažilk. Samo en primer, kako država sama sebi stopi na nogo.

Kaj je torej v dokumentu ministrstva predlagala država? Nekaj predlogov je bilo povsem očitnih in logičnih, kakšen potencialno koristen – sprememba zakonodaje, tako da bi inšpektorat za delo, če bi ugotovil elemente delovnega razmerja, od delodajalca lahko zahteval predložitev pogodbe o zaposlitvi, česar zdaj ne more – potem je bil pa še kakšen manj posrečen, na primer tale: da bi kaznovali tudi delavce, ker njihovi delodajalci kršijo zakonodajo. Kaj prekarci še niso dovolj tepeni? Pa vzpostavitev novih razlogov za odpuščanje v imenu fleksibilizacije trga dela, recimo odpuščanje zaradi porušenega zaupanja med delavcem in delodajalcem. Za čigavo korist so pravzaprav pisali ta dokument? Javnost je zaradi tistega »porušenega zaupanja« povsem upravičeno podivjala. Tega razloga za odpuščanje potem niso več omenjali.

Pripravite dišeče soli

O ukrepih za omejitev prekarnosti razmišljajo tudi drugi. Tako na primer ekonomist Jože P. Damijan v sklopu regulacije trga dela med drugim predlaga omejitev dela za določen čas – po preskusni dobi bi zaposlitev, razen v določenih primerih, avtomatično postala zaposlitev za nedoločen čas, zaposlovanje agencijskih delavcev bi omejil na največ pet odstotkov zaposlenih v podjetju, študentsko delo bi postalo zaposlitev za nedoločen čas s krajšim delovnim časom.

Pa izenačitev plačila za vse vrste zaposlitev (in buden nadzor davkarije in inšpekcijskih služb), izenačitev obdavčitve vseh statusov, kar bi pomenilo plačevanje polnih socialnih prispevkov za vse. Razmisliti bi bilo treba tudi o vpeljavi univerzalnega temeljnega dohodka in o uvedbi davka na robote, kadar bi se z robotizacijo zmanjševalo število delovnih mest. Preden od groze omedli še zadnji delodajalec, Damijan predlaga prilagoditev zakonodaje za več fleksibilnosti pri odpuščanju – skrajšanje odpovednega roka in nižje odpravnine.

Zakaj nam ni nihče povedal?

A čemu vsa ta razmišljanja o popravljanju zakonodaje, če so že v obstoječi zakonodaji orodja, ki bi lahko nedestiliranemu pohlepu (nekaterih) delodajalcev učinkovito stopila na rep? Kaj je imela v mislih prva dama ZSSS Jerkičeva, ko je v intervjuju rekla: »In potem ti politične stranke zapišejo, da se bodo zavzemale za odpravo prekarnosti, torej zlorab, ki že sicer same po sebi ne bi smele biti dovoljene. Država ima v roki zelo učinkovit mehanizem za njihovo preprečevanje, inšpekcije, a najprej bi morala ovaditi sebe. Sicer pa se mi zdi, da se že začenjajo nekoliko izvijati iz teh obljub. Zdaj se ne govori več o preganjanju, zdaj čakamo na analizo pravne fakultete o prekarnosti, ki pa naj bi bila, tudi na začudenje ministrice za delo, končana šele konec naslednjega leta. V tej analizi naj bi izvedeli, kaj prekarnost je, kje je in v kakšnih oblikah, a meni se zdi, da glede tega ni potrebnih prav veliko strokovnih pristopov. Če bi zgolj upoštevali zakonodajo, bi imeli že v enem mesecu zaposlenih polovico prekarcev.«

In zakaj nam tega ni že prej nihče povedal?  Pa še tole vprašanjce se poraja, kaj bi nam pomagala nova!, sveža!, modernizirana! zakonodaja, če je potem tako kot že obstoječe ne bi upoštevali?

O jari kači in steklem polžu

Govorila je kajpada o 13. členu Zakona o delovnih razmerjih, so nam razložili, določba je kratka in povsem nedvoumna. Pravi, da se »delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja, razen v primerih, ki jih določa zakon. Tam, kjer se torej delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ne sme biti sklenjena civilna pogodba (avtorska pogodba, podjemna pogodba, pogodba o poslovnem sodelovanju, pogodba o franšizingu ...), temveč pogodba o zaposlitvi, razen v tistih primerih, ko zakon izrecno določa drugače,« je razložil sindikalni pravnik, ki ni želel biti imenovan.

Zakaj to očitno ve zelo malo ljudi razen sindikalistov? No, ugiba, »ker so prekarci praviloma v zelo podrejenem položaju, pravnega varstva ne zahtevajo, zato se pojavlja problem iz znanega reka 'kjer ni tožnika, ni sodnika.' Država lahko posledično problem prekariata odpravlja le prek inšpektorata za delo, ki lahko preglede opravi tudi v tistih primerih, kjer ni podana prijava kršitve zgoraj navedene določbe Zakona o delovnih razmerjih.«

Inšpektorat za delo, to je pa tudi zelo znana srce trgajoča zgodba, ima premalo inšpektorjev, da bi lahko učinkovito stopali na vse izkoriščevalske repe. Rešitev je torej več inšpektorjev. Kdo bi jih moral zaposliti? Država.

Katero pravljico vam povemo, o jari kači ali o steklem polžu?

Bo nova vlada, ki je obljubljala, da se bo s svežo metlo lotila problema prekarnosti, bolj zavzeta od prejšnje? Orodja za to, to smo se medtem naučili, že ima. Ni ji treba čakati na novo zakonodajo ali na nove študije. Jih bo uporabila?

Prazniku dostojnega dela na obrazu nenadoma zasije upajoč nasmešek.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 49, 4. 12. 2018
Zarja št. 49, 4. 12. 2018