Novice Svet24

Medtem ko še vedno ne vemo, s čim in kje so se zastrupili rečni galebi na Ptuju, in ko so v vrhniški Tojnici znova poginile ribe, kmetijska politika nadaljuje sporno prakso in z denarjem evropskih davkoplačevalcev nagrajuje spreminjanje travnikov v njive, ki jih na veliko škropijo s strupenimi pripravki.

Tako celo na naravovarstvenih območjih izginjajo travniki, življenjski prostor številnih ptic, zaradi intenzivnega kmetijstva pa je vse manj žuželk, s katerimi bi se lahko prehranjevale. Tri vrste so tik pred izumrtjem: veliki škurh, vrtni strnad in črnočeli srakoper. Si bomo čez desetletja morali ptičje petje predvajati z arhivskih posnetkov?

Škodljive kmetijske subvencije

Že nekaj let žalujemo za poletnimi travniki, polnimi raznovrstnih cvetic, odneslo nam jih je intenzivno kmetijstvo. Travniki se pogosto gnojijo, kosijo celo šestkrat na leto, na njih tako raste le še gosta trava, v kateri se ptič kosec ne more gibati. Poleg tega je na takih travnikih zelo malo žuželk (kobilice boste že težko našli). Travniške ptice pri nas bodo kmalu brez življenjskega prostora. Od leta 2008 je njihovo število pri nas upadlo za 35 odstotkov. Ta strašljivi trend sovpada z vstopom Slovenije v Evropsko unijo in politiko kmetijskih subvencij, opozarja Tomaž Jančar, vodja varstveno ornitološkega sektorja pri Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS). »Kmetijske subvencije povzročijo, da se splača kmetovati tudi na načine, na katere se sicer ne bi. Organizirane so tako, da spodbujajo določen način kmetovanja, za katerega se odločijo na kmetijskem ministrstvu, in ta odločitev je velikokrat v nasprotju z interesi varstva narave, z varstvenimi režimi zavarovanih območij.« 

Kaj se spremeni z izumrtjem ene vrste ptic?
»Za človeka pravzaprav nič. Pač ena vrsta manj. Če bi polovica vrst izumrla, nam ne bi šlo slabše, vendar bi bil naš svet osiromašen. Ljudje imamo radi pestrost, in veliko vrst prispeva k temu. Če nekomu neka vrsta ptiča nič ne pomeni, pa bi mu moralo biti mar vsaj za spoštovanje predpisov  – in v mednarodnih dogovorih smo se zavezali, da se bodo živalske vrste ohranjale.«

Šimen Zupančič

Na društvu že več let spremljajo Ljubljansko barje, ki je bilo včasih najboljše območje za travniške ptice v državi. »Pred 20 leti je polovica nacionalne populacije koscev gnezdila na Ljubljanskem barju; na njem je gnezdilo kar 2000 parov repaljščice, samo tam gnezdi škurh. Populacija kosca je v 19 letih upadla za osemdeset odstotkov, podobno se je zgodilo z repaljščico, škurh pa bo v nekaj letih verjetno izumrl. In to na območju krajinskega parka!«

Repaljščica je ptiček, ki prečka Saharo v od dva do tri dni trajajočem letu, po 3800 kilometrih nenehnega letenja pa se obnemogel ustavi na obali Severne Afrike. Je tarča kulinaričnega lova, za nameček pa ga pri nas čaka past na travnikih – zarod mu pokosijo ali pa travnika sploh ne najde več.

Preorali travnike in dobili denar

Prav to, da so na zavarovanem naravovarstvenem območju kmetje za to, da preorjejo travnik in posejejo koruzo, nagrajeni s subvencijami, se zdi Jančarju sporno. »Očitno se jim na kmetijskem ministrstvu s tem ni treba ukvarjati. Ker na zavarovanih območjih delajo v nasprotju s predpisi, smo se zaradi kršitve evropske zakonodaje že pred leti pritožili na Evropsko komisijo. Naše raziskave na barju so pokazale, da je bilo tam v zadnjih štirih letih na novo preoranih 120 hektarjev travnikov! Travnikov, ki so življenjski prostor zavarovanih in varovanih redkih ptic. To se ne bi smelo zgoditi, pa se je! In za to dejanje so dobili kmetje celo subvencije! To je problem kmetijske politike, ne kmetov, ki so pač ravnali kot dober gospodar.«

Plačila kmetom iz skupne kmetijske politike so namenjena trem ciljem; za pridelavo hrane, za varovanje okolja v kmetijski krajini in razvoju podeželja. Cilj varovanja okolja se pri nas izjemno slabo uresničuje. »Inšpekcijske službe, odgovorne za to področje, so kadrovsko podhranjene. Vendar bi lahko država pokazala več interesa – tako kot pri nadzoru lokalov po uvedbi prepovedi kajenja v njih, ko je bilo na terenu na desetine inšpektorjev. Država je takrat pokazala, da se da, če se hoče.«

Brez ptic?

Jančar glede pozitivnega premika v pravo smer ni preveč optimističen, saj se v kmetijskem sektorju vsakih sedem let razdelita dve milijardi evrov kmetijskih subvencij. Kmetijstvo je močan sektor z veliko interesov oziroma močnih interesnih skupin. »Denar v glavnem teče k tistim, ki imajo že sedaj največ: največjim kmetom in kmetijskim podjetjem, ti imajo hkrati največ časa za lobiranje. Mali kmetje, ki delujejo do narave najbolj prijazno, dobijo najmanj. Če ima nekdo na Dravskem polju več deset hektarjev veliko njivo brez enega samega grmička za gnezdenje ptic, pri tem uporablja veliko škropiv in prodaja hrano za trg, ki je morda sam niti ne je – zakaj bi za to dobival subvencije? Te naj gredo kmetu, ki prideluje zdravo ekološko hrano v težkih razmerah in obenem ohranja življenjski prostor za ptice.«

Varuhi ptic se sicer ne zavzemajo za opustitev intenzivnega kmetijstva, vendar bi bilo res dobro, da bi se potrudili ohraniti še delček narave – vsaj za vzorec življenjskih prostorov na zavarovanih območjih.

Čeprav optimizma ni v izobilju, se ne vdajo. Ker se precej denarja davkoplačevalcev porablja v nasprotju s predpisi, se bo tako početje slej ko prej moralo ustaviti. Nekdo bo naposled moral odgovoriti na vprašanje, zakaj teče denar tja, kamor ne bi smel. Če mu že za ptice ni mar.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.