Še posebno težko bo ob tem Dragi Potočnjak, ki je za gibalno premetanko po motivih znanih pripovedk Josipa Vandota napisala besedilo, poleg tega pa v njej upodablja tudi nerodnega Brinclja.
Z igralko smo se pogovarjali o ustvarjanju in poustvarjanju predstave, s katero je povezana vse od otroštva, profesionalno pa od leta 2004, glavnemu junaku in njenemu liku, razkrila pa nam je tudi, kdo je bil njen najljubši junak v mladosti.
Z 250. ponovitvijo se poslavljate od predstave Kekec. Vam je kaj hudo zaradi tega?
Slovo od tistega, kar imaš rad je kar težko, a ne? Vendar ga dela žlahtnega to, da smo predstavo igrali skoraj 15 let in imeli toliko ponovitev. Torej smo se je vendarle naužili. Vem pa, da bom pogrešala otroški smeh, ker tako, kot je bil iskriv in množičen pri tej predstavi, ga še nisem doživela v teatru. Pa sem igrala v veliko otroških predstavah. Velikokrat smo se igralci (za odrom seveda) smejali otrokom, ki so se smejali. Smeh je bil nekako zaščitni znak našega Kekca. Nismo se ga naveličali, navkljub toliko ponovitvam. Smejali smo se v zaodrju skupaj odrskimi delavci, našim legendarnim rekviziterjem Daretom, inspicientom Janezom … skratka vsi!. Ja, tega zagotovo več ne bo.
V predstavi uprizarjate Brinceljna. Kako ga vi vidite?
V predstavi igram Brinceljna (Kekčev in Rožletov prijatelj iz zgodbe »Srečno Kekec«). Ker sem dobila nalogo, da napišem besedilo za predstavo razmeroma pozno in sem ga pisala skoraj do premiere, je moj Brincelj nem. Pehtino besedilo je napisala Olga Grad. Vesela sem, da je Brincelj tako poskočen, kot bi manjkajoče besede nadomeščal z gibanjem. Gre pa za močno priredbo Vandotovega lika. Tako kot je na sploh naša predstava precejšnja priredba Vandotovih zgodb. Vse besedilo je nastalo na novo. V njej ni enega Vandotovega stavka.
Se vam je med predstavami dogodila kakšna posebno zanimiva anekdota?
Hecno je in nenavadno, da ni bilo nobenih posebnih dogodivščin ali pa se jih jaz ne spomnim. Imeli pa smo nekaj poškodb, saj gre za »gibalno premetenko« tako je predstava podnaslovljena. In to, da je gibalna pa da nekateri igralci igrajo otroke in je vmes skoraj 15 let, je tudi razlog, da se od nje poslavljamo. Čeprav se mi zdi, da bi v marsikaterem gledališču ekipo pomladili in predstavo igrali dalje. Kekec bi lahko živel najmanj še dvakrat toliko, kot je do sedaj!
Čemu sicer pripisujete priljubljenost Kekca?
Najprej seveda odličnemu pisatelju Vandotu in zgodbam ter likom, ki jih je ustvaril! Kekec je slovenski najbolj pozitiven junak. Je pravzaprav edini pravi junak. Takšnega slovenska mitologija ne premore. In to je za narodovo zavest kar huda reč. Otroci imajo radi Kekca, ker uteleša temeljne človeške vrednote, občutljivost, dobrosrčnost, solidarnost, pogum, čisto radost in neizmerno življenjsko energijo, predvsem pa je pravi junak tisti, ki se bori za druge in ne zase! In Kekec naredi to z največjo lahkoto in s pesmijo na ustih. Če pa govorimo o naši predstavi mislim, da je za njen uspeh zaslužna celotna ekipa. Od režiserja in koreografa Branka Potočana, preko igralcev do tehnike. Vsi smo ustvarili dinamično, živo in iskrivo predstavo. Predvsem pa ni v njej ničesar odveč, niti ene vejice, ne. Zdaj po 250 predstavah to že lahko rečem.
Kateri pa je bil v otroštvu vaš najljubši junak?
Moj junak je bil »Grdi raček«, verjetno zato, ker sem zrasla v socialno ogroženi družini in nisem imela toliko dobrin na voljo in toliko možnosti kot otroci, ki so rasli v bolj bogatih družinah. Verjela sem, da mi bo, kot je Grdemu račku uspelo, v življenju poleteti. In mi je. Leteti znam, le prevečkrat si sama režem peruti.
