Vendar ne počiva na lovorikah, sezone še ni konec. Oddelati mora še zadnje tekme. Zato ga je bil pravi olimpijski podvig dobiti za tole zgodbo. Lovili smo se med Oslom in Rusijo ter se nazadnje le ujeli. Tema je bila jasna: njegov sanjski dom, ki nastaja v Radovljici in za katerega želi tako kot za svojo kariero le najboljše. To udejanja s pomočjo nekdanjega športnika, odličnega plezalca Marka Lukića, ki je že več kot dve desetletji aktiven v družinskem podjetju Lumar, zadnjih osem let kot direktor.
»Dolga leta sem bil športni plezalec in alpinist. Ta moja ljubezen do hribov traja že skoraj 40 let. Bil sem član državne reprezentance in državni prvak. V športu sem se naučil, kako si zastavljati cilje, ki so se mi zdeli najprej neuresničljivi, vendar so, ko jih razdrobiš na manjše, ob predanem treningu sanje dosegljive. Le zmagovalci vedo, kako slasten je občutek, ko ti jih uspe doseči,« je pripovedoval Marko, ki je to strast prenesel v posel. Prevzel ga je po očetu in zgradil podjetje, ki kljubuje krizi in dosega zavidljivo rast. Njegova športna duša ima veliko opraviti s tem, da že leta sodelujejo »z izvenserijskimi ljudmi«. Pred desetimi leti jih je na sejmu Dom o gradnji in opremljanju našel odlični telovadec Mitja Petkovšek, ki je dolgo in temeljito študiral, kakšno energijsko varčno in za okolje čim manj obremenjujočo hišo si želi. Postavili so jo na Igu, od koder so njegovi sorodniki.
Največji so najskromnejši
Vmes so postavili ali še bodo kar nekaj hiš za perfekcioniste, kot so denimo Luka Šulić, polovica svetovno znanega dvojca 2Cellos, rokometaš Vid Kavtičnik, kolesar Borut Božič, skakalec Jurij Tepeš, glasbenik Jani Hace, biatlonec Tomas Globočnik … »Plezanje in posel sta si podobna, oboje temelji na zaupanju. Na drugi strani vrvi potrebuješ nekoga, ki mu lahko brezpogojno zaupaš in se nanj zaneseš. Tudi v poslu ne moreš uspeti sam, brez ekipe. Umetnost je zgraditi tako, s katero boš dosegal cilje,« je razložil Lukić, ponosen, da se je poslovni odnos s Petkovškom, Šulićem in drugimi, ki so jim zgradili dom, nadgradil. Še posebej, poudarja, ker hiš niso podarjali, temveč so jih tako kot drugi naročniki kupili in plačali. »Naši odnosi se nadaljujejo tudi po tem, ko so že vseljeni v svoj dom, in jih še naprej podpiramo na njihovi poti,« je povedal. »Vsak, ki mu zgradiš hišo, pusti sled v tebi. Ko pa srečaš presežke med ljudmi, kot so olimpijski podprvak in globalna glasbena zvezda, te prevzame njihova skromnost, ki je diametralno nasprotna njihovi slavi in presežkom, ki jih ustvarjajo. Ti ljudje so moji učitelji in me vedno znova navdihujejo,« je bil navdušen Marko in dodal, da so se tudi z Jakovom srečali po naključju, ko je iskal hišo za svojo družino.
Kljub krizi je verjel vase
To se je zgodilo v sezoni, preden se je začela njegova globoka, dve leti trajajoča kriza, ko je imel veliko zdravstvenih težav, vendar se je kljub temu treningov in tekem loteval z neznansko vero. O hiši je šele razmišljal, niti parcele še ni imel zanjo. »Vendar so se stvari hitro razvile,« je začel Jakov Fak, ki si zna tako v športu kot zasebno dobro in jasno postavljati cilje ter tudi pozna način, kako jih uresničevati. Tako si je že zelo mlad zadal cilj, da si bo do tridesetega leta zgradil hišo. Takrat še ni vedel, kakšna bo, niti kako mu bo to uspelo. Vedel pa je, da je pripravljen za to trdo delati. Hišo je najprej nameraval graditi na Hrvaškem. »Takrat nisem vedel, da me bo želja po uspehu v športu pripeljala v Slovenijo in da bom tu ustvaril dom zase in za svojo družino. Tako je želja zorela dolgo, mislim pa, da je dozorela v pravem času,« je pripovedoval športnik, ki se je z izvoljenko Mateo pred petimi leti zaradi boljše logistike preselil v Ljubljano.
Tesno povezan z naravo
»Poiskala sva si najemniško stanovanje in začela ustvarjati dom. Za Mateo je bilo to bolj stresno, saj je bila velikokrat sama in tudi na poti, ampak sčasoma se človek navadi in se znajde v vsakem okolju,« je povedal Jakov, ki mu je bilo v prestolnici lepo, saj je tam načeloma vse zelo pri roki. »Vendar me je motilo življenje v bloku. Ljubljana je zelo lepa in mi bo vedno zelo pri srcu, toda svoj novi dom sem si želel ustvariti v manjši sredini.« Pri iskanju primernega kraja se mu je nasmehnila sreča. »Bilo je zelo preprosto. Iskala sva jo le kratek čas, nato pa mi je nekega dne prijatelj povedal, da je kupil parcelo in da bo gradil hišo ter da se prodaja tudi sosednja parcela. Šla sva si jo ogledat, zadevo premislila in prespala ter se relativno hitro odločila za nakup. Ko sva imela tudi lokacijsko informacijo, sva se začela odločati o tem, kakšen dom želiva. Želja je bila zgraditi pasivno hišo, ki bo povezana z okoljem in bo ponujala najboljše bivalne lastnosti. Z arhitektom Miho Završnikom iz Lumarja smo se dobro razumeli. Bila sva zelo vesela, da je znal prisluhniti najinim željam in predlagati tudi svoje rešitve. Zelo pomembno nama je bilo, da bo hiša zgrajena samo iz naravnih materialov, od izolacije do celotne konstrukcije ter kritine, ter da bo varčna in okolju prijazna. Že vse življenje sem zelo tesno povezan z naravo, in to je nekaj, kar želim prenesti na svoje otroke. Mislim, da v mestu ne bi bil zadovoljen, kot bom tukaj. Izbrali smo zelo lep kraj, ki ponuja neskončne možnosti za vse ljubitelje narave, hribov …« je razlagal Jakov, ki se, čeprav bi morda kdo mislil, da mu je kot vrhunskemu športniku prihranjeno »običajno« življenje smrtnikov, ne brani niti vsakodnevnih opravkov, kot sta kuhanje in pospravljanje.
Presenečenje, da te kap
»Matea mi stoji ob strani in me podpira. Veliko sva se pogovarjala in usklajevala najine želje. Tudi ona je imela veliko vpliva na to, kakšna bo najina hiša. Parcelo sva imela, urejala sva dovoljenja, se pogovarjala z izvajalcem, vendar so bile zadnje mesece vse moje misli usmerjene k olimpijskim igram, nato pa bi se bolj posvetil nastajanju svojega doma,« je iskreno priznal Jakov, ki se mu še sanjalo ni, kakšno presenečenje mu ob vrnitvi iz Pjongčanga pripravljajo prijatelji.
Vskočili so, zavihali rokave (najbolj se je angažiral Borut Farčnik) in se lotili dela v najbolj zoprnih vremenskih razmerah, ko se je srebro na termometru spustilo pod minus 20 stopinj Celzija. Najprej so pripravili betonsko ploščo, na katero se postavi hiša, nato pa je nastajalo ogrodje. »Jakovu smo želeli prihraniti ta angažma in hišo postaviti pred njegovim prihodom domov. V štirih dneh smo naredili pravcati čudež. Naše delo je težko, poteka v zelo visokem razponu temperatur, v vročih poletjih in mrzlih zimah. Ko so razmere prezahtevne, dela ustavimo. Vendar če je kakšna takšna zadeva, kot je bila gradnja Jakovove hiše, smo strnili vrste in naredili skoraj nemogoče. Če je cilj pravi, ni nič težko,« je bil zadovoljen Marko Lukić. Jakova jim je uspelo presenetiti. Ko se je vrnil domov, so mu na gradbišču njegove hiše pripravili sprejem, ob katerem ga je skoraj kap. Vendar je bilo kljub polarnemu mrazu vsem toplo pri srcu. Hiša zdaj napreduje po predvidenem načrtu. Vremenske razmere so se izboljšale, vsi so zadovoljni, da bo do poletja pripravljena na vselitev. Jakov je trenutno še vedno odsoten zaradi zadnjih tekem, ki jih ima v tej zanj zares izjemni sezoni. Vendar pa pravi: »Zelo se veselim, da dokončamo gradnjo, ker ima to zame posebno simboliko – ko zelo stare želje postanejo resničnost in ko zgradiš hišo za svojo družino. Za veliko stvari kot športnik trdo delam že skoraj vse življenje. In da v istem letu zgradim hišo in osvojim olimpijsko kolajno, si štejem za res velik uspeh.« Vesel je, ker se je odločil za Lumarjevo hišo. Selitev zanj ne bo poseben stres. »Navajen sem na veliko bolj stresne situacije,« se je smejal. Prvega avgusta bo tako praznoval enaintrideseti rojstni dan v novem domu s svojo Mateo in njuno dve leti staro hčerko. Ob vselitveni zabavi, ki se je že zdaj vsi zelo veselijo, bo nedvomno zadovoljen s seboj in potjo, ki jo je prehodil, ko ni obupal, temveč trmasto vztrajal in se boril.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
