»Še danes ni tu notri ničesar živega,« s turobnim pomigom proti črnikavi vodi pojasni Bernarda Kropf. »Prej si poleti z roko z lahkoto ulovil žabo. Bilo jih je toliko, da si samo segel noter in si že držal kakšno – sin se je cela poletja pritoževal nad njihovim neskončnim regljanjem. No, danes ni tod okoli še vedno nič živega. Celo komarjev ne.«
Da bi lahko v polnosti začutil neposrednost stiske, v katero je Kemis spravil družino Kropfovih, jo moraš uzreti na lastne oči. Tisto, kar je bilo nekoč Tojnica, v resnici teče dobrih pet metrov od vhodnih vrat njihove čudovite moderne hiše sredi Barja. To na vseh straneh obdaja – zelo od blizu – recimo najbolj toksični grajski jarek v zgodovini regije.
Bernarda v zgodnjefebruarskem večernem mrazu žalostno pokima proti vodotoku. »Skoraj dve leti kasneje še vedno ne vemo, kaj vse je sploh gorelo. Od monitoringa ljudi nismo videli absolutno nič. Nič! Čeprav so gospodje na veliko obljubljali in to obljubo tudi zapisali v sklepnem poročilu Šestanove medresorske komisije. Še do danes nismo dobili končnega poročila požarnega inšpektorja, kot tudi ne gradbenega. In tudi o analizi mrtvih rib za zdaj niti zloga. Imam samo podpisan zapisnik, da so kriminalisti takrat takoj po požaru vzeli vzorec. Ta zapisnik je za zdaj edini dokaz, da se je odvzem vzorca sploh zgodil.«
Bernarda, se ti kaj žge?
Bernardi Kropf bi res težko očitali, da se je kakorkoli gnala za status javne osebnosti. A ob takem razpletu dogodkov preprosto ni mogla molčati. Brutalni kemični napad (tudi) na njeno družino jo je naredil za »slovensko Erin Brockovich«, kot so jo domiselno poimenovali v Delu, kjer so jo lani tudi nominirali za osebnost leta.
Tisti usodni majski večer, se spominja danes, se je začel enako idilično kot vsi drugi. Potem pa je nenadoma sosed zavpil: »Bernarda, se ti kaj žge?« Nekaj tesnobnih sekund zatem je vsa družina že strmela v petnajst metrov visok steber črnega dima iz Kemisovega poslopja. Najprej so mislili, da je zagorelo pri komunalnem podjetju. Nihče jih ni o ničemer obvestil, nihče jim ni nič svetoval. Ko so klicali na Civilno zaščito, jim je ženski glas po kratkem posvetu razložil, da njihova hiša ni ogrožena.
Strupeni smrad
Ob enajstih, ko se na parceli dobesedno ni več dalo dihati, so se usedli v avto in pobegnili k mami v Ljubljano. Naslednje jutro so po radiu slišali, da vse skupaj sploh ni bilo tako hudo, da je situacija pod kontrolo in da grejo lahko občani mirno v službo in vrtec. »No, če je pa tako, se lahko vrneva!« je Bernarda pogumno rekla možu. A ko sta parkirala na parceli, so ju za hišo pozdravili celo jezerce v nebo obrnjenih ribjih trebuhov, nekaj centimetrov debela plast mazuta na gladini potoka in z nevzdržnim smradom zasičeno ozračje.
Po čem je smrdelo?
»Po kemiji, to je najboljši opis. Kot bi se naša hiša znašla v gromozanskem kemičnem laboratoriju na odprtem. Ena izmed krajank, ki je astmatičarka, je tu, kjer pravkar stojiva, zdržala celih pet minut. Če bi ostala še dve, je kasneje rekla, bi jo morali odnesti stran.«
Strupeni smrad je potem ves maj in junij izhlapeval, kar je bilo v zgodnji poletni vročini še prav posebej čudovito doživetje. Skale na bregovih Tojnice so bile še dolgo črne kot kokakola. Počasi jih je spral šele dež. »Naši rački pol leta sploh nista hoteli v vodo – pa menda veste, kaj pomeni voda za race? Sploh pa poleti!«
Serija šokov
Tri dni po požaru je morala Bernarda na urgenco zaradi hudih glavobolov. Tem ni prav nič pomagala serija šokov, ki so jim bile pozneje žrtve okoljske katastrofe izpostavljene v procesu, ki bi ga lahko le s skrajno ironijo poimenovali sanacija.
»Prvi šok,« se spominja Bernarda, »je bil, da je Arso na svoji spletni strani objavljal izvide analiz, pretipkane v tabele brez podpisa, brez žiga – tja notri jih je lahko pretipkal kdorkoli! Originali niso bili objavljeni.« Naslednji šok je bil, ko se državni uradniki pri analizah niso držali niti osnovnih merskih enot. »Prva analiza je bila v miligramih na liter, naslednja v mikrogramih na kilogram. Ko sem prosila prijatelje kemike, naj mi preračunajo, da bomo lahko primerjali, so samo odkimali. Osnove kemije učijo, da je to pač nemogoče, so mi razložili. Kako je nekdo iz danih analiz izračunal, da 'se situacija izboljšuje', ve torej samo on.«
Tretji šok je eden tistih, ki še trajajo. Ko je Bernarda ustrezne inštance zaprosila za odgovore na vsa ta še kako pereča vprašanja, ni dobila nobenega odgovora.
Kot tudi še ni dobila odgovora na poizvedbe o četrtem šoku: šest ali sedem za človeka strupenih elementov, katerih močno povišane vrednosti so našli pri prvem vzorčenju, v naslednje sploh ni bilo vključenih. Ali pa jih nemara tajnici ni bilo dovoljeno pretipkati v tabele na Arsovi spletni strani?
Vse mrtvo
In že je bil tu peti šok. Uradne službe so na njeni parceli vzele vzorec samo na enem mestu, torej na enem samem delu potoka. Prosila jih je, naj to vendarle naredijo vsaj še na drugi strani, ki je bližje katastrofi in tudi vhodu v hišo … Pa niso hoteli. »Vzorec so vzeli tam, kjer je potok tekel hitreje in so torej lahko pričakovali, da bo hitreje sprano.«
Tako ji ni preostalo drugega, kot da to stori sama. Reci in piši šest tisoč evrov jo je stala celostna toksikološka analiza na Nacionalnem inštitutu za biologijo. A ker sta vedela, da se borita za zdravje svojih otrok, sta jih z možem pač plačala. In glede na to, kako strašljive so bile ugotovitve analize, jima za denar ni žal. Vse alge in ribe, ki so jih dali v vodo iz potoka, so pomrle. Tudi če je bilo v posodi samo 30 odstotkov vode z Bernardine parcele in 70 odstotkov navadne vode, je vse pocrkalo. Ločeni testi za mutagene snovi so pokazali, da so se ribe v tej vodi nehale razmnoževati.
Testiranje je trajalo mesec in pol. Na koncu je dobila naročnica debelo uradno poročilo z vsemi žigi in podpisi. Nemudoma ga je seveda poslala na Arso. Še danes čaka na kak bev ali mev.
Sami svoj sodnik
Namesto odgovora uradnih varuhov javnega zdravja je bila deležna le tišine in nadaljnjih šokov. Ker Tojnica teče po njeni parceli in ob deževju redno poplavlja njene travnike, so ji kot edini občanki odobrili vlogo za status stranke v procesu sanacije. To ji je omogočilo vpogled v dokumentacijo. »Ugotovila sem, da je Kemis sam napisal sanacijski načrt in ga predložil Arsu, ta pa ga je gladko prepisal.«
Še danes je globoko ogorčena ob dejstvu, da lahko povzročitelj največje okoljske katastrofe v slovenski zgodovini kar sam sanira strupeni krater, ki ga je pustil za sabo. »Za božjo voljo, zakaj imamo potem vse tiste dobro plačane strokovnjake po agencijah in uradih?! Pa saj vendar ni šlo za to, da bi nekdo v potok zlil dva litra olja!«
A celo to je zbledelo ob dejstvu, da je Kemis potem saniral le prvih 170 metrov vodotoka, ki se razteza na 800 metrih. Kar pomeni, da se temne struge, ki v celoti obdaja hišo Kropfovih, sploh niso pritaknili. »S tem da gre za hudourniški vodotok. Če dva dni dežuje, pač poplavi! In to ne samo moje, ampak tudi sosednje travnike, kjer kmetje kosijo travo, da z njo krmijo živino.«
Ko že nizamo šoke, moramo omeniti tudi uradno vzorčenje zemljin in vrtnin. »Država je po požaru začela vzorčiti 1600 metrov od epicentra požara in šla potem navznoter, čedalje bližje Kemisu. A ko so prišli do nas, najbližjih, torej nekje do radija 200 metrov, so preprosto nehali meriti. Ker da jim je zmanjkalo denarja.«
Dvoličnost, da te kap
Še bi lahko naštevali. In tudi smo, tisto dolgo poletje po požaru – ko smo mediji v polnosti razgalili vso zločinskost odziva Republike Slovenije na zastrupitev njenih državljanov.
Zaradi njene neupogljivosti pri branjenju svoje zemlje mnogi nekako predpostavijo, da je Bernarda Kropf rojena Vrhničanka. A se je v hišo sredi takrat še skoraj deviške divjine preselila šele leta 2008. »Ko smo začeli leta 2002 na parceli graditi, ni bilo tu daleč naokoli ničesar strupeni industriji podobnega, razen lokalnega komunalnega podjetja. Še ceste ni bilo zgrajene, ker je bilo vse tako zaraščeno. Vmes, ko smo gradili, so se mimo nas sprehajale srne. No, potem pa bum bum bum – v nekaj letih smo dobili pred prag Kemis, Saubermacherjev sortirni center in transportno podjetje Prigo.«
Prej skorajda nedotaknjen okoliš je tako čez noč postal regionalni center najhujše možne svinjarije. Morda največje ironije od vseh se Bernarda dotakne, ko si v spomin prikliče birokratski tobogan, na katerega so jo pahnili med pridobivanjem vseh potrebnih papirjev za dograditev hiše na njeni lastni parceli.
»Oj, koliko soglasij in dovoljenj smo morali pridobiti, da smo lahko predelali staro hišo!« se nejeverno spominja. »Med drugim so dejansko prišli sem in merili z metrom, ali je objekt res vsaj pet metrov oddaljen od Tojnice! In to ta ista sekcija na ministrstvu za okolje – torej ista ekipa, ki je Kemisu tako mimogrede izdala okoljevarstveno dovoljenje. Potok meji na Krajinski park Barje in Naturo 2000, so nam dajali vedeti na vsakem koraku. 'Ta potok je državnega pomena!' smo takrat kar naprej poslušali. No, ko pa je bilo sto metrov stran od svetega zelenega območja treba odobriti dovoljenje tako radikalnemu objektu, kakršen je Kemis, ni to očitno motilo nikogar. In Tojnica je po požaru očitno kar naenkrat povsem nepomembna.«
Poslednja puntarka
Bernarda danes prva prizna, da je bila naivna, ker se je na veliko preizkušnjo odzvala s kar krepkim odmerkom osnovnega zaupanja v slovenske inštitucije. »No, danes jim ne verjamem ničesar več. Kako bi jim lahko? Resnično sem verjela, da obstaja volja popraviti hudo napako. A ko na lastni koži vidiš, da inštitucije z državno lastjo ravnajo tako skrajno malomarno, hja … Kako bi jim lahko potem sploh še kdaj verjela? Neverjetno, ampak za za***avati jih je četa, ko je treba kaj urediti, ni pa nikjer nobenega!«
Pogumni sogovornici, ki vsaj za silo še drži pri življenju žlahtni duh slovenskega puntarstva, postane ob tem nemudoma žal, da je uporabila tako močno besedo. A lahko ji samo pokimam, da je uporabila še premilo. »Mislim, prav res,« se priduša in mi pomigne, da se vrneva v svetlo hišo sredi zdaj že povsem temnega barja. »Vsega, česar so se lotili, so se lotili narobe. Arso sploh ne spoštuje lastnih pravil igre. In potem se čudijo, zakaj jim ne zaupamo! Zakaj smo tako 'sovražno razpoloženi' – oziroma kakšnih vse pridevnikov sem se lahko naposlušala na svoj račun …«
Slovenska Erin Brockovich je še vedno trdno prepričana, da v državnih inštitucijah delajo pametni in šolani ljudje. In je tako še toliko bolj prepadena, kako so lahko vsi ti strokovnjaki ob požaru svojo učenost tako hitro in tako totalno pozabili.
Kam naj gremo?
A problem je v resnici zasidran mnogo globlje kot zgolj na ravni stroke. Kropfovi še danes ne morejo preboleti, da se je takoj po katastrofi vrhniški občinski svet enoglasno izjasnil, da mora Kemis zapustiti občino. Pa ni to očitno v tej državi prav noben faktor. »Očitno je pri nas huje kot v bananski republiki! A posledic takega ravnanja bomo slej ko prej deležni vsi.«
Nikar ne pozabimo, da je Bernarda Kropf med drugim mati, ki ji je zločin nad okoljem razbil družino. Otroka prvih nekaj mesecev po požaru sploh nista videla domače hiše. Pa tudi zdaj sta tu bolj poredko, saj večino časa raje preživita pri babici v Ljubljani. Starša sta jima to pravzaprav zapovedala. Kakšna starša bi vendar bila, če bi vztrajala, da morata otroka živeti sredi strupenega grajskega jarka, tam, kjer je bil prej dom?
»Seveda smo razmišljali o tem, da bi se preselili,« žalostno skomigne Bernarda, »a potem, ko sem se malo razgledala, sem se lahko samo vprašala: 'Kam pa?' Z možem sva se zgrozila, ko sva se izobrazila, koliko je v Sloveniji okoljevarstvenih civilnih iniciativ. Povsod, v vseh regijah so hudi problemi. In vse iniciative imajo enake težave z državnimi organi. Na neki način me je to tudi ohrabrilo – ali pa raje potrdilo v veri v svoj prav. Če bi imela take bizarne težave z državo samo jaz, bi se vprašala, ali ni slučajno z mano kaj narobe, tako pa …«
Tako pa pač vztraja v svojem boju za minimalno dostojen odnos države. »Ne gre za to, da bi imela preveč časa ali da se ne bi znala drugače družiti,« preprosto skomigne. »Kje pa! A kaj ko so me tako kot mnoge druge prisilili, da se s tem ukvarjam.« Zdaj se ravno nekje zaključuje obdobje, ko bi lahko naivno zaupljiv državljan še upal, da bodo državni organi sami ustrezno naslovili problem. Glede na njihov dosedanji izkupiček Bernardi ne ostaja drugega kot serija tožb – tako skupinskih kot zasebnih.
»Tega si resnično nismo želeli,« pojasni v slovo naša pogumna portretiranka. In potem z roko še enkrat ponazori krog, ki ga okrog hiše tvori umorjeni potok. »Ampak kot vidite, smo res na vseh straneh obdani s strupeno vodo, pa nas še vedno nihče ne jemlje resno!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.
