V izjavi iz intervjuja, ki jo je delila tudi na twitterju, je ministrica izpostavila, da je samostojni podjetnik v primerjavi z zaposlenim veliko na boljšem, ker pri povprečni plači prvi plača mnogo manj davkov.
Bogati manj obdavčeni
Nepremišljeni ukrepi različnih vlad so pripeljali do povsem nelogičnega sistema, v katerem so bogatejši normirani espejevci obdavčeni manj kot zaposleni in slabše plačani espejevci. Bolje plačani normiranci plačujejo samo štiriodstoten efektiven davek, medtem ko tisti s podjemnimi in avtorskimi pogodbami plačujejo kar takojšnji 41-odstotni davek, tudi za zneske, ki ne presegajo nekaj deset evrov.
»Dokler bo od te povprečne plače nekdo, ki je espe, plačal 363 evrov prispevkov in dobil neto 1360 evrov, medtem ko bo njegov redno zaposleni kolega plačal skoraj 600 evrov prispevkov in bo dobil izplačanih 1127 evrov – torej je razlike med njima več kot 230 evrov na mesec, z višjim bruto zneskom pa ta razlika še raste –, bomo verjetno težko preprečili, da bodo naraščale te oblike zaposlitve,« je dejala ministrica in s tem razburila številne uporabnike, ki so navedli vrsto argumentov, s katerimi dokazujejo, da njene besede ne držijo povsem in da z njimi kaže na nepoznavanje vse bolj pereče problematike.
Še bolj problematično je, da je njeno ministrstvo samo v preteklosti spodbujalo tovrstno zaposlovanje prek espejev in za to celo namenilo 5000 evrov denarne spodbude. Nazadnje lani, ko so bile te subvencije namenjene nezaposlenim ženskam.
Napačno je bilo tudi ministričino preračunavanje. Za bolj točen izračun bi morala primerjati bruto bruto plačo, pri kateri je upoštevan celoten strošek delodajalca. Tako bi bil celotni strošek delodajalca pri zaposlenem še večji za 277 evrov. Še posebej pa je problematično, da ministrica avtomatično predvideva, da so se vsi espejevci sami odločili opravljati delo prek te oblike zaposlitve. Bolj podroben inšpekcijski nadzor bi namreč pokazal, da jih je veliko v to obliko dela prisiljenih in da gre za lažne samozaposlitve. Seveda obstajajo tudi tisti, ki so se za to obliko zaposlitve odločili sami, vendar gre pri tem za ljudi, ki so dejansko gospodarstveniki in kot taki tudi zavezani k spoštovanju gospodarske zakonodaje, v nasprotju z zaposlenim, za katerega velja delavska zakonodaja.
Brez vrste pravic
Zato espejevcem ne pripada pravica do plačanega dopusta, stroškov prevoza na delo, plačane malice, regresa za letni dopust. Zaposleni že samo z minimalnim zneskom za malico, ki znaša 3,79 evra na dan, prejme skoraj 900 evrov na leto, z minimalnimi stroški za prevoz z mesečno LPP-vozovnico pa prejme še 444 evrov. Espejevec si mora poleg teh stroškov sam plačevati stroške računovodstva in ima neplačano bolniško, če ta traja manj kot 30 dni. Poslanci Levice so že večkrat predlagali, da bi se to določilo spremenilo, vendar ostale stranke v koaliciji niso podprli tega predloga. Ministrica je pozabila tudi na to, da espejevci prav tako plačujejo dohodnino, kar lahko še dodatno zniža njihove prihodke.
Vsi plačujejo enako
Boj proti prekarizaciji
Vse večji problem predstavlja prekarizacija, ki zaposlenim ne omogoča socialnih pravic in varnosti. Nova vlada bi zato za eno od prioritet morala postaviti omejevanje segmentacije na področju trga dela, ki ljudi sili v nestanovitna in slabo plačana delovna razmerja. V ta namen bi morala zmanjšati različne oblike dela pri nas in povečati nadzor.
Tudi uporabniki na družbenih omrežjih niso izpostavili enega večjih problemov samostojnih podjetnikov, ki imajo nizke dohodke. Vsi morajo namreč plačevati enako višino socialnih prispevkov, ki se do leta 2021 zvišujejo za dva odstotka letno. Ti znašajo že zdaj visokih 373 evrov, tudi če posameznik v določenem mesecu ni zaslužil ničesar. V prihodnje pa se bodo zaradi dviga stopnje in višanja povprečne plače še povečevali. Zato bi veljalo razmisliti, da bi bili prispevki obdavčeni progresivno glede na dohodke, kar bi podjetniku, ki nekaj časa ne bi imel posla ali bi odšel na dopust, še vedno omogočilo preživetje brez visokih stroškov plačevanja prispevkov, ki v manj kot treh mesecih presežejo tisoč evrov. Sedaj tako prihajamo do absurdnih primerov, ko posamezniki, ki zaslužijo 600 evrov mesečno, več kot polovico oziroma 62 odstotkov prihodka namenijo za plačilo socialnih prispevkov. Na koncu mu za preživetje ostane 228 evrov. Tisti, ki zasluži 6000 evrov mesečno, pa za prispevke nameni le okrog 6 odstotkov svojega zaslužka.
Bolje plačani plačujejo celo manj
V prvih dveh letih sicer espejevci, ki so prvič ustanovili podjetje, plačujejo nekoliko nižje prispevke, toda ti so denimo višji kot v Avstriji, kjer so plače v povprečju skoraj dvakrat višje kot v Sloveniji. Pri nas prvo leto espejevec plačuje 254 evrov prispevkov, drugo leto 301 evro, v severni sosedi pa so stroški za prva tri leta 182 evrov, vendar pri višjih zaslužkih nato naraščajo progresivno. Pri nas pa je sistem dela prek espejev tako popačen, da imamo celo regresijo in so tisti z normiranimi espeji, ki imajo višje prihodke, ki ne presegajo sto tisočakov, obdavčeni veliko manj od tistih z veliko nižjimi dohodki.
