Postavimo se v kožo mladega delavca, ki je zaključil s študijem, ki se povprečno uspešno spopada z izzivi na trgu delovne sile in tako vsak mesec zasluži plačo, nekje okoli mediane v njegovi starostni skupini, kar znese dobrih 700 evrov neto. Koliko tega gre za stroške preživetja in koliko mu ostane za načrtovanje prihodnosti?
“Javnih neprofitnih najemnih stanovanj se ne zgradi dovolj in trenutno jih v Sloveniji primanjkuje okoli 9.000." - Anja Planišček, Fakulteta za arhitekturo
Cene stanovanj v Ljubljani se gibljejo okrog 250 evrov mesečno za majhne, polkletne garsonjere, do 400 evrov, za skromno enosobno stanovanje v širšem centru mesta. K temu pa moramo prišteti še relativno visoke stanovanjske stroške, ki lahko na takšno enoto znesejo tudi 150 evrov.
Okoli 100 evrov mesečno mu gre za nujne stroške, kot so denimo plačilo mobilne naročnine, dopolnilno zdravstveno zavarovanje, članstvo v knjižnici, naročnina na internet ipd. Nekaj porabi za mobilnost – javni prevoz, vzdrževanje avtomobila in gorivo, denimo 100 evrov mesečno. Za hrano potrebuje še enkrat toliko.
Kakšne možnosti ima torej povprečno uspešen 25-letnik pri uveljavljanju svoje odrasle svobode? Očitno dokaj klavrne. Odvisen je od bivanja s sostanovalci, ali pa živi pri starših, kakršnih je danes 44 odstotkov mladih. Najemnine so preprosto previsoke.
Slovenija nameni za stanovanjsko področje 0,04 odstotka javnih sredstev, države EU pa povprečno 0,5 odstotka.
“Najemnine so visoke, ker je tržnih najemnih stanovanj premalo. Trg je docela nereguliran in večinoma poteka kot črni in sivi trg - najemi potekajo brez veljavnih oziroma registriranih najemnih pogodb in v takih razmerah so najemniki nezaščiteni,” pravi Anja Planišček z ljubljanske Fakultete za arhitekturo. “Velike posledice za trg najemnih stanovanj ima tudi nereguliran najem preko spletnih platform AirBnB, Booking.com in sorodnih, ki krčijo število razpoložljivih stanovanj in posledično dvigujejo najemnine.”
Najemnih stanovanj je premalo
Tržnih najemnih stanovanj je premalo, torej so tržne najemnine logično visoke. Le približno petina najemnih stanovanj je v tržnem najemu. Dovolj pa jih ni, “saj za zasebne investitorje - pravne osebe - tovrstna gradnja ne prinaša profita, ker so ročnosti kreditov prekratke,” razlaga Planišček.
Tržne najemnine so zaradi nereguliranega trga za mlade neznosne. Ponudbe so predrage, najemnih stanovanj po stroškovni (neprofitni) najemnini ni. Kaj pa javna neprofitna najemna stanovanja? Ta zagotavljajo skladi, a letno pokrijejo le približno 10 odstotkov vseh potreb.
Slovenija je leta 2015 za stanovanjsko gradnjo namenila 26 milijonov evrov, Avstrija pa v istem obdobju 642 milijonov.
“Javnih neprofitnih najemnih stanovanj se ne zgradi dovolj in trenutno jih v Sloveniji primanjkuje okoli 9.000. Vlaganja Slovenije namreč močno zaostajajo za evropskim povprečjem - Slovenija vlaga v stanovanjsko področje približno 0,04 odstotka javnih izdatkov, medtem ko države članice EU vložijo povprečno 0,5 odstotka v stanovanjsko gradnjo in 0,4 odstotka v stanovanjske subvencije,” še pravi Planišček in dodaja, da “ker ni ustreznih alternativ, ostaja lastniško stanovanje kljub visokim cenam še vedno primarna izbira večine državljanov.”
Za mlade najustreznejše stanovanjske zadruge
“Stanovanja so še posebej nedostopna mladim in tistim, ki si v razmerah pospešene prekarizacije dela vse težje zagotovijo primerno bivališče. Negotova delovna razmerja jim onemogočajo dostop do posojil, hkrati pa jih premajhen delež javnih neprofitnih najemnih stanovanj pušča v čakalnih vrstah,” opozarja Planišček, ki je prepričana, da ukrepi, ki temeljijo na lastništvu stanovanj, za mlade niso dobri. “Zaposlitve so nesigurne in nestalne hkrati pa niso več vezane na en sam kraj ali državo. Sodobni načini življenja pogojujejo večjo mobilnost prebivalstva. Zato so za mlade mnogo bolj zanimive najemne oblike stanovanjske preskrbe, ki pa morajo temeljiti na varnem in dostopnem najemu - na primer najemne stanovanjske zadruge in druge neprofitne stanovanjske organizacije.”
