Edvard Kardelj se je rodil včeraj pred 108 leti v delavski družini in se že v mladih letih priključil ilegalni komunistični partiji. Zaradi političnega delovanja so ga večkrat aretirali. Leta 1930 so ga strpali v beograjsko Glavnjačo, kjer je so ga pretepali in mučili skoraj do smrti. Leta 1934 je prek Dunaja zbežal v Moskvo in postal član Kominterne. Po vrnitvi v domovino je pod psevdonimom Sperans izdal svojo najbolj znano knjigo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, ki je bila prevedena v več kot 50 jezikov. Po Kardeljevi smrti se je sicer govorilo, da je resnični avtor predvojni komunist Dragotin Gustinčič in je Kardelj vse skupaj le prepisal, a so zgodovinarji to zanikali.
Leta 1974 je bila sprejeta Kardeljeva ustava, ki je republikam dala pravico do samoodločanja.
Vzpon v drugi vojni
Po navodilih iz Moskve, ki je na vsak način poskušala odvrniti nemški napad, so se jugoslovanski komunisti sprva, vsaj uradno, zadržano vedli do okupacije. Po ustanovitvi Osvobodilne fronte je Kardelj postal politični vodja slovenskih partizanskih enot, pozneje pa še podpredsednik partizanske vlade. Po zmagi in osvoboditvi naj bi bil Kardelj odgovoren za povojne poboje. Dokaz za to je Kardeljeva brošura Zaprta vrata, v kateri poziva vse »belogardistične in Mihajlovićeve tolpe«, da se »stavijo na razpolago« novim oblastem in si rešijo življenje, sicer bodo smatrani za narodne izdajalce.
Mož, ki je vlekel vse niti
Po Kardeljevo je država zgolj »izvršni odbor vladajočega razreda«, smisel socializma pa je, da se razredna družba uniči. Kardelj je zato zagovarjal samoupravljanje, decentralizacijo in formiranje majhnih skupnosti.
Čeprav je bila Kardeljeva vloga drugega moža Jugoslavije zapečatena že od konca vojne, je brez tekmecev ostal po padcu Aleksandra Rankovića leta 1966. Še več, v ustavni debati med letoma 1967 in 1974 so njegovi argumenti premagali Titove in Jugoslavija je v resnici postala bolj Kardeljeva kot Titova. Dirigiral je tudi predhodni ustavi v letih 1953 in 1963, toda prav tista iz leta 1974 je odločilno vplivala na prihodnost. V zadnjih letih življenja se je Tito iz revolucionarja vse bolj spreminjal v črnogledega konservativca in pragmatika, ki ni več imel moči za osebne spopade, kar potrjujejo številni viri in ohranjeni magnetogramski zapiski. Kardelj je tako ves čas igral vlogo Titove »revolucionarne vesti« in državo krmaril k decentralizaciji in demokratizaciji socializma. »Jugoslavija ne bo federacija, niti klasična konfederacija, temveč skupnost narodov,« je dejal in bil prepričan, da je pojem države zrel za smetišče zgodovine, skupaj z liberalno-kapitalističnim sistemom.
Atentat na lovu
Leta 1961 se je Kardelj udeležil lova v Sremu. Izstrelek, namenjen fazanu, je končal v njegovi glavi, nekaj milimetrov od malih možganov.
Žrtev paradoksov
Veliki ideolog in teoretik se je nehote ujel v lastne zanke. Čeprav je zelo zaslužen za utemeljitev titoizma in kulta osebnosti, ki je v sedemdesetih letih dosegel mitološke razsežnosti, je bil hkrati prav on tisti, ki je vzpostavil vzporedne institucije moči, na primer predsedstvo SFRJ in predsedstvo centralnega komiteja, in s tem omejil Titovo moč pri odločanju ter celo v zasebnem življenju. Dokumenti iz arhivov tudi razkrivajo, da je vse več ukazov prihajalo iz Kardeljevega kabineta in je imel Tito le še simbolično vlogo. Kardelj je tako skoraj nemoteno risal načrte prihodnosti ter zasnoval unikatni model samoupravljanja in decentralizacije države. Z odpravo moči države je želel doseči več socializma, a je ravno ta notranja razlastitev države Jugoslavijo naredila nemočno pred novimi izzivi ob koncu hladne vojne. Kardelj je bil (ne)uradni Titov naslednik, a je umrl leto dni pred kultnim voditeljem.
