Slovenske kolektivne organizacije so se morale do konca lanskega oktobra uskladiti z zakonom o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP). Vodstva kolektivk zatrjujejo, da so to storile, Urad RS za intelektualno lastnino (Ursil) pa njihovo usklajenost z novim zakonom še preverja.
Uskladitev z evropsko direktivo
ZKUASP je kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic ločil od drugih vsebin avtorskega prava. Z novim zakonom jepo trditvah zakonodajalcev v slovenski pravni red prenesena evropska direktiva o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju večozemeljskih licenc (licence, ki veljajo v več državah EU) za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu.
Vsebina zakona
Po trditvah avtorjev je v ZKUASP več nesoglasij z direktivo. Avtorji so se zato pritožili na Evropsko komisijo, razmišljajo tudi o ustavni presoji zakona.
Zakon tako med drugim opredeljuje delovanje kolektivnih organizacij, nadzor nad njimi, ureja položaj imetnikov pravic, določa pravila delitve avtorskih honorarjev in oblikovanje namenskih skladov za spodbujanje ustvarjalnosti v Sloveniji. V skladu z njim so morale kolektivne organizacije v enem letu od sprejetja uskladiti svoje statute ter druge interne akte, kot so pravila o delitvi zbranih avtorskih honorarjev, pravila o uporabi nerazdeljenih zneskov, pravila o stroških poslovanja, pravila o namenskih skladih, repertoar in podobno. Ursil zdaj v postopku nadzora preverja, ali so predloženi dokumenti v skladu z zakonom.
Malce po domače
Izredna profesorica na pravni fakulteti Vseučilišča v Zagrebu Romana Matanovac Vučković je sicer ob primerjavi prenosa direktive v slovensko in hrvaško zakonodajo, kot je objavljena v reviji kolektivne organizacije Aipa Megafon, zapisala ugotovitev, da so v pravni red obeh držav »ustrezno preneseni le tisti deli direktive, ki so jasni in nedvoumni, ostali pa so se v procesu prenosa preoblikovali v različne rešitve«.
Opozorila ustvarjalcev
Slovenski ustvarjalci politike in javnost že več let opozarjajo, da gre za nezadostno razumevanje avtorske zakonodaje in avtorske pravice nasploh. Producent Tomaž Grubar to pripisuje pomanjkanju tradicije, po kateri bi razumeli, da je avtorsko pravico treba plačati. »Pri nas nimamo težave s tem, da vodoinštalater stane 40 evrov na uro, imamo pa veliko težavo s tem, da je nekdo nekaj napisal, posnel ali narisal in da je to za komercialno uporabo tudi treba plačati. Ljudje praviloma razmišljajo, da je to neki užitek, ki ga nekdo običajno opravlja popoldne poleg redne službe,« je slikovito pojasnil.
