Svetovalki predsednika države Boruta Pahorja Petri Aršič se je v petletnem mandatu, odkar je zaposlena v njegovem kabinetu, življenje obrnilo na glavo. Že od mladih nog se je namreč borila s čezmerno telesno težo. To jo je sicer motilo, a nikoli ni imela dovolj volje, da bi se s tem spopadla. Potem pa se je nekega dne odločila, da tako ne gre več naprej, in poiskala pomoč.
Petra Aršič je začela hujšati, ko je imela 102 kilograma, s pomočjo osebne trenerke pa je izgubila 35 kilogramov oziroma kar 54 kilogramov v primerjavi s časi, ko se je pri njej tehtnica ustavila pri 122 kilogramih. Prej je nosila konfekcijsko številko 48, danes si nadene številko 36/38. »Zdaj ko sem bolj fit, tudi psihične napore lažje premagujem,« pravi in doda, da je bila že kot otrok močnejše postave, v najstniških letih pa se je to le še stopnjevalo, a kljub temu teža še ni bila tako kritična. Vrhunec je dosegla po tridesetem letu. Šlo je tako daleč, da se je tehtnica ustavila pri 122 kilogramih, kar pri višini 170 centimetrov ni ravno malo, česar se je vseskozi zavedala.
»Vedela sem, kaj delam narobe, a nisem nič naredila, da bi bilo drugače. Bilo je ravno v času, ko sem začela delati pri predsedniku Pahorju. Morala sem imeti primerno garderobo. Obiskovanje trgovin je postalo prava muka. S tako postavo sem težko našla kaj primernega, in to me je vedno znova spravljalo v slabo voljo. Poleg tega je bilo na dnevnem redu veliko dogodkov in s tem tudi zakusk. Nikoli mi ni delal težav kruh, sem bila pa nora na čokolado, piškote in pecivo. Dobro sem vedela, da bo veliko priložnosti za te pregrehe. Takrat se mi je posvetilo, da tako ne gre več naprej in da moram nekaj spremeniti.«
Čezmerna teža jo je ovirala tudi pri delu. »Nisem imela energije, ves čas sem bila utrujena. Dobila sem sicer službo, v kateri sem uživala, a sem se zavedala, da moram delati na sebi.« Iskati je začela po spletu in na Facebooku zasledila osebno trenerko Martino ter z njo navezala stik. »Ko sva se prvič srečali, sem imela 102 kilograma. Povedala sem ji, da potrebujem diktatorja, ki me bo gnal naprej, saj sem vedela, da sama nimam dovolj volje. Prosila sem jo tudi, naj mi ne predpisuje jedilnikov. Teh se namreč držiš kot pijanec plota, in ko ti ne gre po načrtih, to tako ali tako nima smisla. Zaradi službe in obveznosti sem vedela, da to ni način, ki bi mi ustrezal in bi se ga lahko dosledno držala. Včasih sem ves dan zasedena z obveznostmi in na poti, zato ni nobene možnosti, da bi si sama pripravljala obroke po receptih.«
Ko je prvič prišla z razgovora domov, je najprej izpraznila hladilnik in vrgla stran vso nezdravo hrano ter jo nadomestila z zelenjavo, jogurti, piščančjim mesom in sadjem. »Trikrat na teden sem hodila v fitnes in priznam, da je bilo peklensko težko. Težo sem izgubljala počasi in tako je šlo dol približno tri kilograme na mesec. Še danes sem ji hvaležna za to, saj nimam težav z odvečno kožo oziroma je te zelo malo. Moje hujšanje je trajalo leto in pol, zdaj pa že tri leta in pol težo samo še vzdržujem.
Način življenja se mi je popolnoma spremenil. Vedno imam v torbici oreščke ali kakšen nizkokaloričen prigrizek in seveda vodo, saj pazim, da dovolj pijem.«
Petra je imela veliko podpore tudi pri sodelavcih. »Ko je predsednik opazil, da se kilogrami topijo, me je pohvalil in me spodbujal. Navdušil me je za tek, spremljam ga na tekaških prireditvah, celo na 60-kilometrskem kolesarskem maratonu sem bila in priznam, da je bilo res naporno. Skupaj z ekipo smo prepešačili Slovenijo in naredili več kot 770 kilometrov. Od marca do oktobra trikrat na teden tečem čez Rožnik. Od doma se odpravim zelo zgodaj, saj sem ob pol osmih polna energije že v službi.«
