Hkrati je bilo to obdobje pospešenega učenja in samospoznavanja. V največji stiski, ko mesece trepetaš za življenje svojega otroka, prihaja na plan vse, kar si pred tem pometel pod preprogo – tvoje pozitivne in negativne lastnosti ter vsi skriti strahovi, vse dobiš na pladnju, pravi. Večkrat je bila povsem na dnu, pa se je vsakič znova sestavila. Zato se ji zdi izjemno pomembno, da bi v takih trenutkih imele tudi mame zagotovljeno strokovno pomoč.
Po šestih mesecih povsem normalne nosečnosti so se pri Tanji začele težave in kar nekaj časa je trajalo, da so ugotovili, kaj je narobe. Na urgenco so jo sprejeli, ker ji je bilo zelo slabo, in najprej so pomislili na težave z žolčnimi kamni, ki pri nosečnicah menda niso tako neobičajne. Potem pa so sledile številne preiskave, ob katerih jo je bilo vedno bolj strah za življenje nerojenega otročka. Ker ji niso mogli povedati nič konkretnega, so v njeni glavi začele nastajati dramatične zgodbe. »Potem pa začneš še guglati in sam sebi dajati diagnoze, ki so seveda vedno najhujše, kar je zate najslabše.« Na koncu so ugotovili, da ima preeklampsijo, bolezen, ki nastane v nosečnosti in ogroža življenje tako otroka kot mamice. »Takrat sem bila zelo hvaležna možu Andreju, da mi je ves čas stal ob strani in hodil z mano na vse preiskave, me držal za roko in znal pomiriti moje neracionalne strahove,« se spominja.
Ker je imela obdobja, ko se ji je bliskalo pred očmi in se ji je utrip močno povečal, stanje pa se ni umirilo, so se zdravniki glede na zrelost dojenčka v 32. tednu Tanjine nosečnosti odločili napraviti carski rez. »Lovra sem videla šele naslednji dan. Seveda sem bila zelo zelo vesela, ko sem končno videla svojega otročka, po drugi strani pa mi je bilo neznansko hudo gledati ga v cevčicah v inkubatorju.« Čeprav se je zdelo vse v redu in fantek ni bil v kritičnem stanju, so ji povedali, da bodo njegovo dejansko stanje lahko ocenili šele pri treh letih. Pri tako majhnih otročičih nikoli ne veš. »Meni se je zdelo to oddaljeno tisoč let, ti pa hočeš odgovore in zagotovila, da je s tvojim otrokom vse v redu, takoj zdaj. Največja lekcija v tistem času zame je bila sprejeti dejstvo, da življenja ne moreš kontrolirati, da ni vse v tvojih rokah, da nismo mali bogovi in da je preprosto treba počakati in videti, kako se bodo stvari odvile. To je bila res velika lekcija ponižnosti zame. Hočeš tisoč in eno informacijo in zdi se ti, da jih je vedno premalo.« V težkih trenutkih je vpijala vase slike veselih nedonošenčkov nekaj let po porodu na steni oddelka za intenzivno nego, te so ji dajale moč. »Ne moreš verjeti, da bo iz tako majhnega bitja nekoč zrasel normalno velik otroček. Zato se mi zdi zelo pomembno, da čim več takih zgodb pride do mam, ki so danes v podobnem položaju.«
S stvarnostjo se ne moreš prepirati
Lovro je ob porodu tehtal kilogram in bil velik 36 centimetrov. Tanja se natanko spomni občutka, ko ga je prvič pobožala, kako jo je bilo strah, da ga bo poškodovala. »Andrej še danes pove, da si ga prvi teden ni upal poklicati po imenu, ni se upal navezati nanj, ker se je bal, da ga bova izgubila.« Prvo kengurujčkanje je bilo pa sploh nekaj nepopisno lepega, tudi za Andreja, in še danes imata z Lovrom tak poseben, zelo pristen stik. Kakšen mesec je Tanja z malim preživela na intenzivni negi, potem pa sta lahko odšla domov. »Zelo me je bilo strah, ali bom zmogla. Malček je bil kot en tak majhen mucek. Na intenzivni negi je ogromno ljudi, ki ti lahko pomagajo, kdo mi bo doma, sem si mislila. Še danes sem hvaležna čudoviti patronažni, ki je imela veliko izkušenj z nedonošenčki, zame je bila pravi angel.«
Komaj so se malo navadili drug na drugega in na ustaljen družinski ritem, so se znova pojavile težave. Lovro, ki je tudi sicer veliko polival, je začel bruhati, zavračati hrano, izgubljati telesno težo in mišični tonus. Tanji se je zdelo, da doživlja dejavu. Malega so preiskovali na nevrološki, gastrološki, endokrinološki kliniki, da bi ugotovili, kaj je vzrok njegovih težav. »Bolje je imeti kakršnokoli diagnozo in jo začeti predelovati, kot pa preživljati dolge tedne v negotovosti, ko se ne moreš na nič opreti. Ker te negotovosti preprosto nisem več prenesla, ker sem videla simptome, ki jih drugi niso, ker sploh nisem več vedela, kaj je realno, sem na nevrološki kliniki zaprosila za pomoč psihologinje. Najpomembneje je bilo, da me je poslušala.« Na koncu so ugotovili, da se je zaradi fantkovega slabšega imunskega sistema ena od bakterij, ki je sicer prisotna v naših telesih, tako razrasla, da mu je začela povzročati kup težav in mu resno načela zdravje. Ko so vse to ugotovili in ga začeli primerno zdraviti, se mu je stanje seveda začelo izboljševati. Takrat je Tanja že drugič spoznala, da se ne moreš kar naprej prepirati s stvarnostjo, da je določene stvari treba sprejeti in potem iskati rešitve.
Supermame ne obstajajo
»V naši družbi depresija še vedno ni dobro sprejeta, čeprav je bolezen kot vsaka druga – tudi naša psiha lahko zboli, in če si bomo pred tem zatiskali oči, ne bo nič bolje, bolje je lahko, če si poiščemo pomoč. Verjamem, da je še vedno veliko neodkritih poporodnih depresij, ki jih mame preživljajo same. In verjamem, da bi jim bilo veliko bolje, če bi svojim bližnjim povedale, kako se počutijo, in poiskale pomoč. Mnoge si tega ne upajo priznati, ker imajo občutek, da potem ne bodo popolne mame. To razmišljanje moramo spremeniti. Prepričana sem, da supermame, ki jih ustvarja družba, ne obstajajo. Sprejmimo dejstvo, da vsaka mama bije svojo bitko, tako, kot jo najbolje zna. Naredimo nekaj, da jim bo laže. Otrokom je seveda nujno treba pomagati, ob tem pa dostikrat pozabimo na mame. Včasih so tudi očetje v stiski in ne morejo biti v oporo tako, kot je lahko nekdo, ki ni čustveno vpleten,« razmišlja Tanja in nadaljuje, da se je v teh letih, odkar je mama, zelo spremenila. Iz svoje izkušnje je potegnila marsikaj koristnega. Soočala se je tako s tesnobo kot depresijo. »Veliko sem jokala, kričala, se zapirala vase. Vse to zaradi nemoči. Razpadala sem in se znova sestavljala. Zdaj sem veliko manj zahtevna do sebe, kot sem bila. Prej sem bila hodeča odgovornost, sedaj se včasih celo vedem malce manj odgovorno. Veliko lažje živim sama s sabo. In čeprav se bo slišalo obrabljeno, se imam bolj rada. Včasih me kakšna mama vpraša, ali me kaj skrbi, da kot starš ne naredim vse prav. Ampak s tem se ne ukvarjam, v tem trenutku sem pač najboljša verzija sebe, nisem pa popolna, ker je to, iskreno povedano, prenaporno.«
Tudi partnerski odnos je v takih trenutkih dostikrat na preizkušnji. »Svoj odnos sva morala v tej turbulenci dostikrat kalibrirati – posamezno in skupaj. Ni šlo drugače. Nisva popolna partnerja in tudi ne bova. Nimava popolne ljubezni, tudi prepirava se, in to naglas.« Ampak vse to je del sprejemanja, življenja in rasti.
Kaj pa mali Lovro?
»Lovro je zakon! Uživam v njegovi družbi, v pogovorih z njim. Že zdavnaj sem ga sprejela točno takega, kot je. On je superheroj, ker je iz takega majhnega palčka zrastel v krepkega šestletnika, ki je zvedav, ki ga vse zanima in ima ogromno energije, včasih tudi preveč,« se nasmehne.
