V jesensko predsedniško bitko je Borut Pahor vstopil kot nesporni favorit. Na lestvici najbolj priljubljenih politikov namreč že dolgo časa zaseda prvo mesto, njegovo početje tekom petletnega mandata pa naj bi mu dodatno zagotovilo podporo pri volivcih.
Njegovo nastopanje v javnosti z željo po večji priljubljenosti so začeli posnemati tudi nekateri drugi politiki. Predsednik vlade Miro Cerar se je tako tudi sam začel kazati na različnih prireditvah in lokacijah. Na športnih prireditvah je tako pogosto, kot Pahor, veselo mahal s slovensko zastavo.
Predsedniške volitve so pokazale, da volivcev ne gre podcenjevati. Poceni dobrikanje ob kontradiktornih politikah ali pomanjkanju vsebine namreč ne zagotavlja gladke zmage.
Toda to Cerarju ni prineslo večje priljubljenosti, zaradi česar je pred kratkim celo prenehal sodelovati z marketinško Agencijo Arih, ki mu je (neuspešno) svetovala pri nastopih. Vsekakor pa večji del krivde za padec njegove priljubljenosti tiči v drugačnih pričakovanjih volivcev, ki so mu namenili glasove, od politik, ki jih je pozneje izvajala Cerarjeva vlada. Večjega vzpona Cerarjeve stranke tako ni mogoče pričakovati, saj marketinške agencije s svojimi prijemi ne morejo narediti čudežev, še posebej takrat, ko so bila pričakovanja volivcev mnogo večja, zaradi obljub kandidata, ki jih nato ni uspel izpolniti.
Volivcev ne gre podcenjevati
Tudi Pahor je, kot se je pokazalo, s svojimi dejanji veliko več volivcev, kot so mnogi domnevali, odbil. Podcenjujoč odnos do volivcev se tudi njemu ni izplačal. Volitve so pokazale, da Pahorjev slog, ki je temeljil na izogibanju političnim temam in poceni dobrikanju volivcem, ni prinesel pričakovanih rezultatov. Kot se je izkazalo, je poleg razvrednotenja funkcije predsednika, pripomogel k še nižji udeležbi na volitvah.
Podcenjevanje volilnega telesa bi novincu v državni politiki, kamniškemu županu, Marjanu Šarcu skoraj omogočilo, da bi ob protestnih glasovih proti Pahorju postal predsednik. Tako Pahorju ni uspelo slaviti že v prvem krogu, kot je to kar dvakrat, ob skoraj istem številu kandidatov uspelo Milanu Kučanu. Ta je v letih 1992 in 1997 dobil 794 tisoč oziroma 575 tisoč glasov. Pahor je v prvem krogu prejel 355 tisoč glasov, skoraj dvakrat manj od Kučana leta 1992.
Za las premagal novinca na državni ravni
V drugem krogu se je tako Pahor pomeril z novincem v državni politiki in mu to na začetku drugega kroga nekajkrat tudi vzvišeno očital. Pahorjevi slabši nastopi v kampanji, ki jih je sam pripisal tudi utrujenosti, zaradi velikega števila kilometrov, ki jih je prehodil, da bi obiskal več slovenskih krajev, so mu skoraj odnesli zmago. Potovanje po slovenskih krajih je Pahorju svetoval njegov 20-letni sin Luka, sicer študent mednarodnih odnosov na FDV, ki je sicer tudi član Mladega foruma, podmladka SD, ki jo je vrsto let vodil Pahor in nekdaj najbolj levo parlamentarno stranko pomaknil močno proti desni, neoliberalni smeri tretje poti.
Ne preseneča, da je tako zmago Pahorju verjetno zagotovila šele podpora nekaterih znanih osebnosti (na primer Tine Maze) in politikov (Vinko Gorenak, Ljudmila Novak) v zadnjih dneh kampanje. Šarec je na koncu za Pahorjem, čeprav je imel v prvem krogu še 170 tisoč glasov manj, zaostal za samo 40 tisoč glasov.
V nov mandat se je Pahor podal z obljubo, da se bo vendarle oglašal nekoliko večkrat. Šarec pa je nabral velik potencial za državnozborske volitve, ki bodo najverjetneje v začetku junija. Pri tem je, kot opozarja Andraž Zorko iz Valicona, njegova prednost, da je »spreten populist, ki pobira glasove vsem političnim strankam«.
Rezultat je gotovo presenetil tudi vodstva preostalih parlamentarnih strank, ki so svoje kandidate misleč, da nimajo večjih možnosti, izbirale zadnji hip. Pri tem so se morda najbolj ušteli v SDS, ki je z umirjenim in spravljivim nastopom Romane Tomc pridobila velik delež glasov, vendar še vedno premalo za drugi krog, ki bi ga Tomčevi ob daljši kampanji morda celo uspelo osvojiti. Nad tem, da Tomčeva ni želela nastopiti že prej in da se sposobni ljudje izogibajo političnim funkcijam, je v oddaji intervju na nacionalki potarnal tudi Janša. Prav izogibanje najsposobnejših ljudi v javnosti neugledni politiki je eden večjih problemov, saj na najpomembnejše položaje ne pridejo najsposobnejši ljudje.
Velik poraz je na volitvah poleg Angelce Likovič, ki je prejela najmanj glasov v zgodovini predsedniških volitev, doživela tudi kandidatka vladajoče SMC Maja Makovec Brenčič. Že pred njenim nastopom pa so v stranki na podlagi anket nejevoljni in razočarani ugotavljali, da jim javnost še zdaleč ne zaupa več toliko kot za časa državnozborskih volitev leta 2014. Po naših informacijah naj bi interne raziskave kazale, da bi se v predsedniški bitki tudi Cerar odrezal povprečno in osvojil do največ 15 odstotkov glasov.
Šarčev volilni potencial
Šarec je na koncu za Pahorjem, čeprav je imel v prvem krogu še 170 tisoč glasov manj, zaostal za samo 40 tisoč glasov. V nov mandat se je Pahor podal z obljubo, da se bo vendarle oglašal nekoliko večkrat. Šarec pa je nabral velik potencial za državnozborske volitve, ki bodo najverjetneje v začetku junija. Pri tem je, kot opozarja Andraž Zorko iz Valicona, njegova prednost, da je »spreten populist, ki pobira glasove vsem političnim strankam«.
Delova javnomnenjska anketa mu je v sredini decembra namerila, da bi celo zmagal na volitvah. Očitno bodo nekateri volivci, razočarani nad prelomljenimi obljubami Cerarjeve vlade, tudi tokrat rešitev iskali v novem političnem obrazu na državni sceni. Pri tem pa zna biti spet težava prav to, da volivci pravzaprav ne bodo vedeli, kakšen političen program in kakšne politike (poleg Šarca) so dejansko izvolili na najpomembnejše položaje. Temu bi zato znalo slediti novo razočaranje volivcev.
