Novice Svet24

A se kljub temu ni nikoli predala in je nenehno iskala poti za izboljšanje sinovega stanja. Posebni dieti in trem operacijam z izvornimi celicami, za katere so zbrali donatorska sredstva – denar je s svojimi razstavami neverjetnih origamijev zbiral tudi Kristian sam, so lani dodali še terapijo izplavljanja aluminija in drugih težkih kovin iz telesa s posebnim razstrupljevalnim pripravkom RENS – H (iz izvlečkov več vrst alg) – in že po enem mesecu so bili rezultati presenetljivi. Medtem ko so rezultati Kristianovih testov za avtizem še lani kazali težjo obliko avtizma, so bili julijski testi osupljivi – šestnajstletnik je izven avtističnega spektra, torej ni več avtist!

Kako je to mogoče?

Andrej Križ

Katja je prepričana, da je to posledica vsega, kar so počeli. Naj spomnimo. Kristian naj bi se do prvega leta povsem normalno razvijal. Pri enajstih mesecih je shodil, jedel vse po vrsti, začel izgovarjati prve zloge in posnemal svojega dve leti starejšega bratca Aleksandra. Po Katjinih besedah je začel vidno nazadovati po obveznem cepivu MMR. Nehal je izgovarjati zloge, ki jih je že usvojil, zavračal je hrano – vsak dan je želel jesti enako, postajal je vse bolj nemiren in hiperaktiven, nehal se je odzivati na svoje ime, izogibal se je očesnemu stiku, začel je z glavo butati ob steno, se metati po tleh, jesti omet s sten, spuščal je čudne glasove, kričal je, ponoči pa ni spal. V vrtcu mu niso bili kos, zato so ga morali izpisati. Deček je dobil diagnozo najhujša oblika avtizma in Katja se je v tistem trenutku odpravila na dolgo pot raziskovanja, odločena, da bo sinu pomagala po svojih najboljših močeh. Kljub mnogim težkim trenutkom – med drugim se je Kristian med svojimi izbruhi večkrat poškodoval – nikoli ni izgubila upanja, ki jo še vedno drži pokonci.

Prvi spodbudni rezultati so se pokazali že pred več kot desetletjem s posebno dieto brez glutena, kazeina, soje in sladkorja. Sledilo je zdravljenje črevesnih infektov in razstrupljanje fantovega organizma, saj so preiskave njegovih las in blata pokazale tudi povečano koncentracijo težkih kovin, predvsem živega srebra in aluminija. Naslednji korak pa so bile operacije z izvornimi celicami pri avstrijskem zdravniku Georgu Korbinii na Dunaju. »Na kliniki so zdravili že ogromno avtistov in pri njih po posegu zaznali napredek. Zdravnik je menil, da ima tudi Kristian dobre možnosti, vendar me je opozoril, da napredek ne bo trajen, če se ne očisti aluminij iz njegove možganske votline in telesa,« je pripovedovala Katja.

Učinkovito razstrupljanje

Junija lani smo ga obiskali po prvem takem posegu. Fant je govoril, ponavljal stavke, bil umirjen, znal na računalniku poiskati stvari, ki so ga zanimale, na klaviature je začel igrati pesmi po posluhu ter izdelovati čudovite in zelo zapletene origamije. Izvidi njegove krvi po posegu pa so pokazali, da ima v telesu še vedno aluminij, ki uničuje njegove zdrave in vbrizgane izvorne celice, zato je bilo treba postopek ponoviti, aluminija pa se znebiti, da mu ne bi še naprej delal škode. »Aluminij se je uskladiščil globoko v celicah in možganih ter mu tam delal škodo. Zato je bilo treba hkrati najti učinkovit razstrupljevalni postopek, ki bi aluminij izločil iz organizma.«

Preko Igorja Gošteta, odgovornega urednika ETV, ki je pomagala zbirati donatorska sredstva za posege (en stane okoli 14.000 evrov), je izvedela za gospoda Zorana Dernovška, slovenskega inovatorja s pripravkom RENS-H (rapid effect natural supplement), učinkovitim razstrupljevalnim protokolom, klasificiranim kot prehranski dodatek, ki je narejen iz izvlečkov več vrst alg. »Za uporabo pripravka sem se odločila, ko ga je podprla avstralska klinika, preko katere se Kristian zdravi. Imamo namreč svojo zdravnico, ki nam predpisuje, katere preiskave je treba opraviti in prehranske dodatke na podlagi rezultatov teh preiskav. Hkrati pa so uporabo RENS-H potrdili na avstrijski kliniki, kjer je bil fant julija lani na posegu že drugič.« Terapija, s katero so začeli septembra lani, se je že kmalu izkazala za učinkovito.

Tristo trideset trolov
Kristianov brat Aleksander ima v stanovanju posebno zbirko originalnih norveških trolov. (Ti veljajo za nadnaravna bitja, ki naj bi se pojavila konec zadnje ledene dobe. Poseljevala naj bi mračne gozdove, z mesečino obsijana jezera, globoke fjorde, snežne vrhove in bučne slapove. Na plano naj bi prihajali samo ponoči, saj jih sončna svetloba spremeni v kamen.) Zanje se je zagrel na šolskem izletu na Norveško in postal strasten zbiralec. V njegovi zbirki so redke figure, ki jih nimajo niti najbolj zagreti zbiralci. Aleksander o njih ve ogromno – pozna zgodovino posameznih trolčkov, o njih pa piše tudi knjigo v petih jezikih, ki bo izšla tudi na Norveškem.

»Mesečno smo opravljali preiskave in izvidi so pokazali zelo učinkovito izplavljanje aluminija ter drugih strupenih kovin iz možganov.« Napredek pa je bil hiter tudi v Kristianovem razvoju. »Že samo kakšen mesec po uvedbi terapije je začel govoriti v celih stavkih. Prej jih je bolj ponavljal – če si ga nekaj vprašal, je ponovil vprašanje. Moramo namreč vedeti, da pri njem govor še vedno ni normalen. Pri petnajstih letih se je šele dobro začel učiti govoriti. Hkrati je razumel vedno več stvari in postajal še samostojnejši. Sam si je recimo spekel pokovko, kar je bilo tudi nekaj povsem presenetljivega!« Hkrati pa so začeli zniževati in postopno ukinjati uradno predpisano zdravilo za umiritev strattera. »Ko smo prestali odtegnitvene učinke – čustvene izbruhe, ki smo jih blažili s sodijevim askorbatom (še eno odkritje inovatorja Zorana Dernovška) ali bazičnim vitaminom C iz sode bikarbone in soka limone –, se je njegovo stanje še bolj normaliziralo.« Ves ta čas pa so še vedno zbirali donatorska sredstva.

»Glede na to, da je imel fant že 15 let in težko obliko avtizma, smo poseg z izvornimi celicami za hitrejši napredek julija letos izvedli še tretjič. S kontrolnimi preiskavami smo začeli ugotavljati, da se raven aluminija in drugih težkih kovin v njegovem telesu približuje normalni. Kar pa ne pomeni, da bo Kristjan zdaj na isti ravni kot neki drug zdrav petnajstletnik, saj je imel zaradi avtizma ogromen razvojni zaostanek, ki ga moramo zdaj nadoknaditi. Ampak je dovzeten za delo in res hitro napredujemo.«

Izven avtističnega spektra

Po drugem posegu lani so opravili testiranje ADOS – 2, ki ga uporabljajo za diagnosticiranje avtističnega spektra. »Po diagnostični lestvici so ga označili s točko 8, kar še vedno pomeni težko obliko avtizma (10 velja za najvišjo obliko). Letos julija pa smo pred novo operacijo to testiranje ponovili in s stopnjo 3 je Kristian danes izven avtističnega spektra,« je Katja povedala s solzami ponosa in zmagoslavja v očeh. Grenek priokus razočaranja pa prinaša zavrnitev prošnje zavarovalnici za povrnitev ogromnih stroškov za posege z izvornimi celicami. »Pojasnili so, da z zdravljenjem v tujini ni pričakovati ozdravitve, izboljšanja ali preprečitve nadaljnjega slabšanja zdravstvenega stanja. Pritožila sem se in priložila tudi izvide diagnostične lestvice ADOS, vendar so prošnjo ponovno zavrnili, čeprav nam je ta operacija v kombinaciji z drugimi stvarmi, ki jih izvajamo, dala izjemne rezultate.«

Dietna hrana, ki se je Kristian drži že toliko let, je precej dražja od druge hrane, prav tako so samoplačniški vse preiskave in testiranja, ki pa si jih Katjina družina zelo težko privošči. Katja je namreč svoje življenje posvetila raziskovanju in iskanju poti za sinovo ozdravitev. Ker je bilo njegovo vedenje dolgo negotovo in vprašljivo, saj so jo lahko kadarkoli poklicali iz šole in je morala na vrat na nos po sina, si ni mogla privoščiti redne službe. Dobiva delno nadomestilo za izpad dohodka, dodatek za nego in otroški dodatek, njen starejši sin Aleksander pa štipendijo, zato si velikih stroškov ne morejo privoščiti. Smola v izjemni sreči družine, ki jo prinaša sinov napredek, pa je tudi izjemna vlaga v vseh prostorih njihovega stanovanja. Kljub pogosti sanaciji občine (stanovanje je namreč občinsko), se je ne morejo znebiti. Ko smo jih lani obiskali, so to ravno urejali, a Katja je povedala, da je po dveh mesecih udarila še huje. Vlaga in plesen sta že načeli njeno zdravje – štiri leta že boleha za astmo, ki je čedalje hujša, boji pa se tudi za zdravje obeh otrok, saj pravi, da tudi ona dva že pokašljujeta. A ker je optimizem njena življenjska naravnanost, verjame, da bodo uspeli rešiti tudi to težavo – z ustrezno sanacijo ali pa s selitvijo v stanovanje, primerno za njihovo družino.

Andrej Križ

Prav vse je mogoče

Kar pa se Kristiana tiče, je ponavljala, si ne postavlja nobenih meja več. »Glede na to, kaj vse smo doživeli, je vse mogoče. Kristian je lani za božično-novoletne praznike pred zagorsko občino na klaviature zaigral dolgo klavirsko skladbo, povabili pa so ga še na več drugih dogodkov. Zelo sem ponosna na vse, kar je dosegel s svojo vztrajnostjo. Z operacijami, dieto in razstrupljanjem smo mu samo ustvarili pogoje, vse drugo je napravil sam. Že zdavnaj je presegel vsa moja pričakovanja. Zdaj hodimo brez težav k zobozdravniku – včasih smo ga morali uspavati, da so mu lahko popravili zobe, prav tako hodimo k frizerju, v trgovino, na družinske izlete, kar je bilo prej tako rekoč nemogoče. Prej je vse počel avtomatično, zdaj pa vemo, da razume. Vključuje se v pogovor, mu sledi in doda svoje pripombe, to je res izjemen napredek! Prej je izražal svoje potrebe, zdaj izraža tudi želje, natančno ve, kdaj ima rojstni dan, in me je že veliko prej začel opozarjati na to. Tudi na žepnino, ki jo dobi vsakega enajstega v mesecu, nikoli ne pozabi,« se je muzala Katja. »Vse to se odraža na kakovosti našega družinskega življenja, ki je eno veliko veselje za vse nas,« je govorila žareče.

Trudi se za vse druge!

Med našim pogovorom je Kristian prišel iz šole in bil obiska zelo vesel. Hitro smo se prepričali, o čem govori Katja. Vključeval se je v pogovor, izražal svoja čustva in nam pokazal, kaj vse zmore. Med drugim je recimo rubikovo kocko pred nami sestavil v manj kot treh minutah, uči se čarovniških trikov – te je prav tako izvedel, pokazal nam je nove neverjetne origamije. Kakšne pol ure za njim je iz šole prišel tudi gimnazijec Aleksander – pomemben steber njihove tričlanske družine, ki mami ves čas stoji ob strani, in Kristianov zgled, Kristian namreč starejšega brata uboga in posluša. »Kaj naj rečem,« je zaključila Katja. »Malo sem utrujena, malo me je načelo zdravje, ampak vse, kar smo dosegli, mi daje neverjetno energijo in voljo za naprej! Ker dobro vem, kako hudo zna biti družinam, ki imajo avtistične otroke, se mi zdi zelo pomembno, da vidijo, da je upanje, zato se trudim še za vse druge!