Bili ste pacient dr. Ruglja, o katerem se prav zdaj v Mladini odvija vroča razprava med njegovim sinom Samom in Vladom Miheljakom. Pred koliko leti je to bilo?
Pred 34 leti. Miheljaku pa sem svoje mnenje o dr. Ruglju in njegovem pljuvanju po njem podal pred štirinajstimi dnevi kot odgovor že v pismu bralcev v tej isti reviji.
Zakaj ste prišli k njemu?
Bil sem alkoholik in mi je žena postavila ultimat, dokaj zgodaj – bil sem star komaj trideset let. Vedel sem, da sem alkoholik. In, hvala bogu, sem se šel zdravit k dr. Ruglju in tam ostal. Pri njem sem bil več kot dvajset let, vse do njegove smrti. Obiskoval sem njegovo terapevtsko skupnost in hkrati ustvarjal svojo.
Zakaj pravite hvala bogu?
Ker je bil alfa in omega zdravljenja alkoholizma. Kakorkoli, čeprav je bil v zobeh psihiatrije zaradi vseh afer, je bil nedvomno eden največjih alkohologov, ne samo v Sloveniji, tudi širše. Tudi njegove knjige so leksikon znanja o alkoholizmu, zasvojenosti, bil je silno razgledan človek, ogromno je bral. Bil pa je tudi provokator, to je pa tudi res. (smeh) Polovica ljudi ga je oboževala, se strinjala z njim, druga polovica pa ga videti ni smela. In približno tako je tudi z mano.
Katere njegove metode ste prevzeli?
Vse. Njegov sistem. Nisem on, nisem takšna osebnost, on je bil »vojak«. Metode pa sem prevzel njegove, ker ima vsako njegovo terapevtsko sredstvo svoj namen, čeprav ga ljudje na začetku zdravljenja ne razumejo. Na koncu, ko ponotranjijo stil, način življenja, doumejo, zakaj je bilo vse to potrebno.
Pisanje o sebi, biblioterapija je bistvo vaše metode?
Tako je, in ogromno branja – ker z branjem ustrezne literature človek prihaja do uvidov. Terapevt ne zmore biti ves čas na voljo velikemu številu ljudi v skupinah; do hitrejših uvidov prihajajo z branjem, v skupini, s partnerskim skupinskim delom. V mojih skupinah je alkoholikov samo 15 odstotkov, pomešani so med ljudi z drugimi težavami. Z njimi se niti ne pogovarjamo o zasvojenosti, bistvene so druge stvari.
O zdravilnem teku: »Človek je psihološko, družbeno, družabno in duhovno bitje. Če želi napredovati, mora na vseh področjih narediti premik. Ljudje v stiski imajo nizko samopodobo, treba jo je dvigniti, okrepiti. Na začetku je to najlaže na telesnem področju. Ko se človek spravi v tek, v dir, se disciplinira in uspehi so hitri, realni, merljivi. Vidi napredek in začne graditi pozitivno samopodobo. In človek, ki je v dobri fizični kondiciji, lahko veliko več napravi tudi na intelektualnem, duhovnem in kariernem področju.«
Katere?
Ali izpolnjujejo življenjske naloge, ki jim jih življenje polaga prednje, prav prednje osebno, to je najpomembnejše. Zaživeti morajo kakovostno življenje, ga dvigniti na višjo raven. To je tisto, kar zagotavlja, da bodo živeli drugače, bolje. In da se alkoholiki ne bodo ponovno zapili. In pisanje dnevnika, prvega pol leta čisto vsak dan. Da človek razmisli o vsakem dnevu posebej. Tako se preko prostih asociacij začne prebujati njegova notranjost. Človek začne pisati o stvareh, za katere sploh ne ve, da so v njem, začne spoznavati samega sebe. Mnogi pridejo v skupino kot neidentificirani pacienti, kot partnerji, in ostajajo zaradi sebe, ne zato, ker so prišli kot spremljevalci. V procesu skupinskega dela spoznajo marsikaj o sebi, da morajo tudi sami še kaj opraviti, spremeniti na bolje v življenju. Mi spreminjamo način življenja, zdravljenje potem pride samo po sebi. In psihoterapija je samo delček tega sistema. Pomembne so druge stvari.
Kaj pa vzroki za alkoholizem, so pomembni?
Na začetku zdravljenja niti ni pomembno, da najdemo vzroke. Pomembno je, kaj bo pacient napravil s pitjem. Treba je prekiniti s popivanjem, treba je abstinirati, vzroki niso bistveni, treba je spremeniti način življenja. To je bilo dr. Ruglju jasno že zdavnaj. Klasična medicina deluje drugače, išče vzroke, obravnava paciente posamično, a družbi v bistvu ni dosti do tega, da bi ljudje ozdraveli – prej ko umrejo, bolje je za družbo, zdravstveno in pokojninsko blagajno. (smeh) Včasih je bila življenjska doba alkoholika 55 let. Jetra odpovedo, organizem, nekaj jih naredi samomor. A tega nihče ne omenja.
Ali zlorabljajo alkohol in delajo samomor še vedno v večini moški?
Vedno bolj prihaja na dan tudi žensko opijanje. To je bil nekoč pravi tabu, a tudi dejansko je bilo tega manj. Danes so ženske dosegle enakopravnost tudi tu. (smeh) Grozno je, da je oče alkoholik, še hujša groza je, če je alkoholik mati. Veste, kaj pomeni to za otroka? Nekdo, ki bi moral po naravni vlogi skrbeti zanj, ga zaščititi, odpove na vsej črti. Očetu alkoholiku otroci še nekako odpustijo, materi pa nikoli. Mati je tista, ki brezpogojno ljubi, in če edini zaščitni element v družini odpove ... Rugelj pravi, da se otroci v družinah alkoholikov uničujejo po dveh tirih: oče je alkoholik, mama pa je nezadovoljna, nezadovoljena, zoprna, živčna, nervozna – in vso to agresijo prenaša na otroka, ne na moža. In otroci jih dostikrat skupijo, pa ne vedo, zakaj. To je ta tragedija, dvotirno uničevanje otrok.
Novi časi prinašajo nove odvisnosti. Katere opažate vi?
Mladi so odvisni od medmrežja, računalnikov, igric, pametnih telefonov. Med seboj se ne pogovarjajo več. Na FB-ju imajo na tisoče prijateljev, v resničnem življenju pa nobenega, kar je tragično. Kaj pomenijo vse te nove tehnične pridobitve za razvoj otrokovih možganov? To je groza. Tudi moja žena (Verena Perko, doktorica arheologije in muzeologije), ki predava študentom, opaža, da so vedno bolj apatični. Da ni v njih nobene kreativnosti, zanimanja, pisne izdelke samo »lepijo« skupaj, iz različnih člankov. In da je vsako leto slabše. Tudi njihovi možgani se razvijajo drugače. Niso sposobni daljše koncentracije, ne morejo prebrati daljših knjig. Možgani tega ne dovoljujejo več. Zadaj je seveda biznis, denar, računalniška industrija. Uboge generacije, ki bodo zelo vodljive, saj ne bodo znale razmišljati z lastno glavo, nikoli se ne bodo uprle. In družba bo varna. Z njimi bo lahko počela, kar bo hotela. Dala jim bo dovolj zabave, alkohola in droge. Kot je rekel že dr. Rugelj: »Ljudem bo na voljo vedno dovolj alkohola in droge in tako ne bo uporov, ne bo revolucij.« Boštjan M. Zupančič pravi, da moški izginjajo s tega sveta. Tudi Anton Komat govori o teoriji pesticidov, ki uničujejo moške spermije. Zato ne pride do maskulinizacije možganov.
Že pri zarodku?
Tako je. V petdesetih letih je bilo ogromno DDT-ja, imeli smo ga povsod, in zdaj so zaradi tega prizadete mlade generacije. Vedno manj je spermijev, vedno manj so prodorni, zaradi tega je potrebnih vedno več umetnih oploditev. Zaradi pesticidov je vedno več dvospolnosti tudi v živalskem svetu. O tem govorijo znanstveniki. Moškost izginja, pojavlja se vedno več metroseksualcev. Začelo se je v šestdesetih letih z Beatli, uniseks modo, frizurami, zdaj ne ločiš več moškega od ženske. Zdaj se z ženskami pogovarjajo, včasih pa smo jih hoteli zvleči v posteljo! Pravzaprav zdaj mladci z dekleti prijateljujejo, sploh ni več želje, seksualnega naboja z njihove strani. Vem, da imajo mladi v spolnosti velike težave. Seks imajo nekajkrat na mesec, pa bi jim moral iti po glavi vsak dan, ves dan. Ne. Naboj moške moči izgineva, ni ga več.
Bomo spet okrivili tudi šolski sistem?
Tudi šolski sistem. V vrtcih in šolah morajo biti fantje pridni tako kot dekleta, skušajo jih »nategniti« na isto kopito: da so prav tako mirni, pridni in tihi. A pri fantih je normalno, da norijo, so živahni, nagajivi, ker je to v njihovi biološki naravi – hormonih. In potem ima že vsak drugi otrok ADHD, motnje koncentracije, vedenjske motnje. Lepo vas prosim! Več je teh strokovnjakov, slabše je. Te posebne pedagoške službe po šolah bi morali v veliki meri zmanjšati, saj je že vsak drugi otrok v šoli označen s posebnimi potrebami. In ima zraven še svojega učitelja, da dela samo z njim. Moja hči živi v Aziji: tam nimajo ADHD. Zakaj ne? Tudi zato, ker v šolah ni strokovnjakov in otroci pač nimajo takšnih problemov kot v zahodnem svetu.
Šolniki pa krivijo starše, da so otroci zaradi permisivne vzgoje čisto nevzgojeni, podivjani.
Zakaj pa ima ravnatelj Merc mir v šoli? Ker si upa po moško narediti red. Tudi če se starši pritožujejo. Tudi z ustreznim kaznovanjem otrok. In se ne boji inšpekcij. Negotovi starši se ne znajdejo več, ne zaupajo sami sebi, rešitve iščejo v vzgojnih priročnikih, kar pa ni rešitev. Ne zaupajo svoji intuiciji. Kako naj se potem otroci razvijejo v trdne osebnosti, če starši ne vedo, kako se obnašati, kako vzgajati, in hodijo od strokovnjaka do strokovnjaka? Otroka vzgajamo lahko samo po našem tako imenovanem notranjem redu. Po svojih vrednotah, avtoritativno. In če otroka ne vzgojimo do tretjega oziroma do šestega leta, ko postane oseba, ko mora razrešiti Ojdipov kompleks, počasi sprejeti odgovornost za svoje življenje, smo marsikaj zamudili. Otrok deluje po principu ugodja. Z odlaganjem potreb ga moramo disciplinirati, sicer ne bo sposoben razviti delovnih navad. A danes so otroci nedotakljivi, ne smeš jih niti grdo pogledati. Zato pa je toliko motenj, narcisističnih osebnosti, laži, odvisnosti itd. Kasneje, ko odrastejo, postanejo izmuzljivi, brez občutkov krivde in sposobnosti vpogleda vase.
Moški očitajo ženskam, da smo hotele enakopravnost, zdaj naj bi jo imele, moški pa niso več moški, nekako smo jih s tem »kastrirale«, jim odvzele moč, položaj v družbi.
Tako govorijo samo »pezdetki«, kot je rad provociral dr. Rugelj. Ni važno, kdo je gospodar. Gre za to, da mora moški odigrati svojo vlogo v zakonu, do otrok in do žene. To ne pomeni, da je nadrejen, agresiven, avtoritaren, ampak da ima svojo vlogo. Ženske si želijo moškega, ki mu lahko zaupajo, se nanj zanesejo, ki je korekten in pravilno pelje stvari v življenju. Še vsaka ženska, ki sem jo vprašal, kakšnega moškega si želi, mi je to rekla. Tudi ženske z vrhunskimi karierami mi pravijo: »Vse bi dala za korektnega moškega, tudi kariero, samo jih ni.«
