V nedeljskem intervjuju na slovenski nacionalni televiziji se je Janša tudi vprašal, zakaj je Šami prebegnil k nam in se ne bori v svoji domovini. Njegovi politični somišljeniki navajajo trditve, da bi se Šami lahko združil z najstarejšo hčerko, ki je v Nemčiji. Spet drugi pa se zgražajo nad tem, da se sploh pomaga tujcem.
Pri veliko trditvah povezanih s tujci gre za pomanjkljive informacije, pomanjkanje znanja in zavajajoče trditve, ki ne odražajo realnosti. Tako je tudi pri trditvi, da Šami državo stane kar 50 tisočakov. Vsi prosilci za azil namreč pri nas dobijo borih 18 evrov mesečne žepnine s katero morajo preživeti celoten mesec. Tudi Ahmad Šami dobi od države samo ta znesek. Po podatkih Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij PIC sicer oskrba prosilca za azil dnevno stane devet evrov, kar je letno zelo daleč od zneska, ki ga omenja Janša.
Ni hotel v Avstrijo, raje ostal v Sloveniji
Šami je sicer v Sloveniji pristal po tem, ko so njegovo pot do Nemčije zavrnili na avstrijski meji in ga vrnili k nam. Na podlagi sodbe avstrijskega sodišča bi lahko za azil zaprosil tudi v Avstriji, saj je sodišče odločilo, da ga na avstrijsko-slovenski meji ne bi smeli zavrniti. Šami pa je zavrnil preselitev v severno sosedo in s tem jasno pokazal, da si želi ostati v Sloveniji, kjer se je v manj kot dveh letih že naučil govoriti slovensko. V Avstriji bi mu kot prosilcu za azil pripadalo mnogo višje finančno nadomestilo. Dobil bi 50 evrov mesečno in še obrok ali 5 dodatnih evrov dnevno ter 120 evrov mesečno za namestitev. Tudi ob pridobljenem statusu begunca, ki bi mu omogočal bivanje v Avstriji, bi dobil trikrat višje socialno nadomestilo kot v Sloveniji.
Tudi obtoževanje, da bi se Šami moral boriti v Siriji, kaže na nepoznavanje tamkajšnje situacije. V državi namreč potekajo spopadi, kjer nikakor ni jasno katera skupina pripada komu in kaj pravzaprav predstavlja. Ena najmočnejših skupin, ki se borijo proti sirskemu predsedniku Asadu pa je samooklicana Islamska država, ki jo sponzorira Saudova Arabija, ob pomoči zahodnih zaveznikov, kar se je še enkrat več razkrilo pred kratkim. Prav ta pa je odgovorna za teroristične napade tako v Siriji kot tudi pri nas. Pred istimi bombami, pred katerimi bežijo Evropejci, je zbežal tudi Šami.
Za Ahmadov ostanek v Sloveniji so se zavzeli številni znani Slovenci: Robert Kranjc in Peter Prevc, Saša Dončić, Vlado Kreslin, Branko Djurić Djuro, Boris Cavazza in tudi mnogi intelektualci Svetlana Slapšak, Boris Vezjak, Marko Milosavljevič, Milica Antić Gaber, Rajko Muršič, Rastko Močnik, Neža Kogovšek Šalamon in Barbara Rajgelj.
Trditve, da bi se, če bi želel, lahko združil s svojo najstarejšo hčerko v Nemčiji, prav tako ne držijo in ponovno kažejo na veliko nepoznavanje situacije. Saj se lahko družina združi samo dokler hčerke in sinovi ne dopolnijo 18. leta. Ahmadu tako do možnosti združitve celotne preostale družine v Evropi ostaja samo še leto dni, saj je najstarejša mladoletna hčerka stara že sedemnajst let. Postopki za pridobitev statusa begunca pa bodo na Hrvaškem, kamor naj bi ga deportirali, gotovo trajali dlje.
Solidarnosti se ne da deliti
Tisti, ki se zgražajo nad tem, da tujci niso vredni pomoči in da bi morali pomagati samo svojim pozabljajo, da prav ta logika povzroča krivice tako pri nas kot drugod. Kot je to pred kratkim zapisal pravnik, zaposlen v Svetu Evrope, Matjaž Gruden: »Tisti, ki vzklikajo, da moramo najprej poskrbeti za svoje, ne razumejo dejstva, da so Slovenci, ki živijo na robu revščine, družine, ki si ne morejo privoščiti spodobnega obroka, otroci, ki v šolo hodijo brez zajtrka, žrtve istega pomanjkanja solidarnosti in iste sebičnosti in brezbrižnosti do človeškega dostojanstva, ki jih s tako nonšalantnostjo, celo zadovoljstvom, apliciramo na ljudi v stiski, ki prihajajo od drugod. Vrednote niso deljiva roba. Solidarnost, človeškost, sočutje niso v špajzi obešene klobase, ki jih lahko hraniš in porabiš zgolj zase in za "svoje". Humanizem v družbi je ali pa ga ni.«
Tudi Slovenci bežijo na tuje
Prav logika vse bolj dereguliranega kapitalizma ustvarja svet velikih neenakosti in izkoriščanja, kjer je znotraj držav vse več socialnih razlik. Razlika pa je v tem, da je standard v evropskih državah toliko višji, da ljudje ne umirajo zaradi pomanjkanja hrane in vode, kot se to dogaja v manj razvitih državah. Od konca 19. stoletja se je stotisoče Slovencev preselilo v tujino z željo po boljšem življenju. Slovenke in Slovenci, ki danes spet množično bežijo v druge države, tja odhajajo zaradi iste logike kot ljudje iz teh držav: z željo po boljšem jutri. Zakaj bi bila ta pravica ekonomskega migriranja za nas sprejemljiva in samoumevna? Drugim, ki celo umirajo zaradi našega, z ekonomskimi interesi narekovanega vmešavanja v njihove države, pa to pravico odrekamo.
OECD je v študiji celo ugotovil, da bo morala EU do leta 2060 uvoziti 50 milijonov priseljencev, če se hoče izogniti ekonomski stagnaciji.
Potrebovali bi priseljevanje
Eden večjih problemov EU je staranje prebivalstva in vse nižja rodnost. Tudi Slovenija pri temu ni izjema. Vse skupaj povzroča pritiske na proračunske blagajne držav, ki zmanjšujejo izdatke za socialne pomoči, izobraževanje in nižajo pokojnine, za katere so ljudje garali. OECD je v študiji celo ugotovil, da bo morala EU do leta 2060 uvoziti 50 milijonov priseljencev, če se hoče izogniti ekonomski stagnaciji. V zadnjih letih ob dramatičnem opisovanju situacije ta številka ni presegla niti treh milijonov oziroma nekaj promilov evropskega prebivalstva. Po izračunih Marka Schieritza z Inštituta za ekonomske raziskave naj bi se nemški BDP zaradi prihoda beguncev leta 2015 povečal med 0,3 do 0,6 odstotkov BDP.
Tudi izkušnje iz preteklosti potrjujejo tezo, da priseljevanje pozitivno vpliva na gospodarsko rast. V zgodovini pa so preživele in bile uspešne civilizacije, ki so znale sodelovati z drugimi predeli sveta.
Izkušnje iz preteklosti potrjujejo tezo, da priseljevanje pozitivno vpliva na gospodarsko rast. Od uspešne integracije bi imeli koristi tako begunci kot tudi države in njeni prebivalci.
Strateško usmerjeni politiki, ki ne bi gledali samo na pridobivanje glasov, na podlagi najnižjih človeških strasti s ščuvanjem sovraštva, bi zato morali predvsem razmišljati o strategijah s katerimi bi dovoljšne število beguncev uspešno integrirali v družbo. Da ne bi odrinjeni na rob edino rešitev tudi sami videli v sovraštvu in nasilju. Od uspešne integracije bi imeli koristi tako begunci kot tudi države in njeni prebivalci. Namesto tega pa smo raje ujeti v spiralo sovraštva, ki ne uničuje samo življenja ljudi daleč stran od nas, temveč tudi vse bolj naša lastna življenja.
