Bil je filmar s srcem in dušo, vedno pripravljen raziskovati in vedno pripravljen na nove izzive, so ob obletnici za STA dejali pri Slovenskem filmskem centru (SFC).
Večkrat nagrajeni filmski ustvarjalec se je rodil 1. februarja 1953 v Krškem. Vpisal se je na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, nato pa študij filmske režije leta 1978 dokončal v Lodzu na Poljskem. Že pred in med študijem je posnel več amaterskih eksperimentalnih dokumentarnih filmov.
Njegov prvi celovečerni film je psihološka študija Krizno obdobje (1981). Zgodba spremlja študenta psihologije Pavleta Komela, ki zapade v osebno krizo, saj ne vidi več pravega smisla v študiju in življenju v prestolnici. V želji, da bi našel samega sebe, se vrne v domači kraj. Doma skuša staršem predstaviti svoje, dokaj meglene življenjske načrte, vendar naleti na popolno nerazumevanje.
Krizno obdobje se je v filmsko zgodovino zapisalo kot minimalistična drama in eden najboljših prvencev slovenske kinematografije, so pred leti, ob svoji 20-letnici, ki so jo obeležili prav s tem filmom, zapisali v SFC. Slak je zanj dobil srebrno plaketo Metoda Badjure z diplomo.
Prvenec mu je prinesel tudi uvrstitev na filmski festival v Berlinu, in sicer v program Forum leta 1982. Kot edini slovenski režiser se je na berlinski filmski festival uvrstil še dvakrat. Naslednji Slakov film Eva se je dve leti kasneje (1984) uvrstil v berlinski program Panorama, leta 1988 pa so se njegovi Hudodelci uvrstili v tekmovalni program Berlinala.
Slakovi lastnosti, da je bil vedno pripravljen raziskovati in vedno pripravljen na nove izzive, sta tisti, ki jih po besedah SFC domači kulturni prostor velikokrat ne prepoznava. In prav zato je bil s svojimi filmi trikrat uvrščen na Berline, ki je bil takrat in je tudi danes eden izmed najpomembnejših mednarodnih filmskih festivalov.
"Ko smo leta 1997 začeli načrtno promovirati slovensko kinematografijo v Berlinu, smo bili ponovno na začetku. Kot da Slakovih uspehov iz prejšnjega desetletja sploh ni bilo, še bolj verjetno pa je, da za naš kulturni prostor, kot je navada še danes, niso imeli nobene posebne teže," so o Slakovi filmski zapuščini še izpostavili pri SFC.
Slak je ob prelomu stoletja posnel odmevno izvirno igrano televizijsko nadaljevanko v petih delih o razburkanem življenju največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, v kateri je v naslovni vlogi nastopil Pavle Ravnohrib. Po številnih zapletih je nastala še filmska različica, Pesnikov portret z dvojnikom (2002).
Slak, ki je od leta 1980 do smrti sicer predaval na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, je posnel še številne dokumentarne televizijske portrete, kot producent pa med drugim sodeloval pri filmih Outsider Andreja Košaka (1996) in Slepa pega (2002) njegove hčere Hanne Slak.
Pred smrtjo je posnel nizkoproračunski avtobiografski fantazijsko-komični film Kakor v nebesih, tako na zemlji, ki je bil avgusta 2007 predpremierno prikazan na festivalu Grossmann. "Francijeva neizmerna predanost filmu je sprožila veliko iskric inspiracije, ki so nemalokrat zanetile prave požare ustvarjalnosti. Ta ogenj bo tlel še naprej ...," je v spomin filmarju zapisano na spletni strani tega festivala. Po njem so poimenovali tudi nagrado za najboljši kratki film Slakov hudi maček.
V Slovenski kinoteki so se filmarja pred dnevi spomnili z njegovim filmom iz leta 1993 Ko zaprem oči, romantičnim trilerjem s Petro Govc in Mariom Šelihom v glavnih vlogah, ki velja za prvega slovenskega kandidata za tujejezičnega oskarja.
