Rigelniku se avantura z ACH na koncu sicer ni izšla povsem po načrtih, saj je bil prvotni namen, da prek Proteja skupaj z drugimi menedžerju postane tudi največji lastnik Adrie Mobil. Kljub temu on in njegovi tovariši niso ostali reveži, saj naj bi Francozi ob nakupu prevzeli še posojilo do ruske banke, del premoženja naj bi si lastniki Proteja delili tudi v naravi. Koliko natančno je znašala kupnina, ki jo je plačala družina Feuillet, ki obvladuje Trigano, ni natančno znano. Naš vir pravi, da je 200 milijonov evrov, kot so poročali mediji, malo napihnjena številka, a zaokroženo kar prava. To pomeni, če upoštevamo podatke Ajpesa, po katerih so imeli lastniki Proteja po ACH v Adrii Mobil 86,76-odstotni delež, da se na račune sedanjih in nekdanjih menedžerjev ACH razdeli 173,5 milijona evrov. Prvim petim več kot polovica – 94,4 milijona evrov. Med drugim tudi Sonji Gole, generalni direktorici Adrie Mobil, ki je dolgo nasprotovala prodaji Francozom, ker so bili njeni favoriti Švedi in družba Kabe. Njen 13,4-odstotni delež v Proteju je glede na kupnino vreden 23,2 milijona evrov.
Čudežno poplačilo dolgov
Še nedolgo je kazalo, da se bo prevzem ACH končal kot druge tranzicijske zgodbe – klavrno. Po upokojitvi oktobra 2012 je železni Herman obdržal delež v Proteju, ki ga je leta 2005 ustanovil, da bi menedžerji v imenu nacionalnega interesa prevzeli ACH. Uradno je odšel pravi čas, kajti »njegova« Factor banka je propadla, grozil mu je kazenski pregon, na vrata so začeli trkati upniki ACH. Za fotelj v njegovi pisarni se je zgodil babji ravs med Sonjo Gole in finančnico Vero Mihatović, ki je na koncu odnesel obe (Mihatovićeva je odšla iz ACH, Goletova nazaj na Adrio Mobil), novi šef ACH je po hitrem postopku postal Rasto Oderlap. Večina terjatev bank do ACH je bila prenešena na DUTB, Goletova se je za prevlado v Adrii Mobil zapletla v spor z ljubljanskim (Rigelnikovim) taborom.
A ker Herman Rigelnik ni ne Igor Bavčar (Istrabenz) ne Bine Kordež (Merkur) – oba sta zaradi prevzemov prišla za zapahe – ampak človek z neverjetno močnim politično in gospodarskim zaledjem starih komunističnih sil, ki obvladujejo globoko državo, je očitno kar iz dnevne sobe svojega stanovanja pod ljubljanskim grajskim hribom, za katerega je odštel skoraj 470 tisočakov, sodeloval v reševanju svojega premoženja. Po številnih transakcijah (od ameriške Bank of America Merrill Lynch prek ruskega špekulativnega sklada VR Capital in ruske banke VTB), ko se je izgubilo več deset milijonov davkoplačevalskega denarja (dolg ACH se je čudežno z več kot 150 milijonov evrov do letos stopil na okoli 20 milijonov evrov, res pa je, da tudi z dividendami Adrie Mobil), so vajeti spet prevzeli Rigelnikovi možje, ki so se odločili, da unovčijo »sadove« svojega dela – prodajo Adrio Mobil in nesramno dobro zaslužijo. A treba je bilo postoriti dvoje.
Delitev premoženja
Po začetku pogovorov s francoskim Triganom je Protej najprej aprila iz ACH izrinil 270 malih delničarjev oziroma okoli sedem odstotkov lastnikov. Odpravnina je bila določena na 83 evrov za delnico, kar pomeni, da so v Proteju družbo ACH ovrednotili na 204 milijone evrov. To se je izkazalo kot dobra poteza za menedžerje, saj je francoski Trigano samo za Adrio Mobil odštel okoli 200 milijonov evrov, preostalega dela ACH (hotelski in avtomobilski del) ni želel. A če so menedžerji hoteli kupnino dobiti še letos, so morali ACH razbiti na več delov, tako da je Proteju ostal v lasti samo Adria Mobil, to pomeni, da je Trigano nakazal denar neposredno na transakcijske račune lastnikov.
ACh so tako letos poleti razdelili na tri dele: ACH (Adria Mobil), ACH 2 (trgovina z vozili) in ACH 3 (poslovno hotelirstvo). Lastnik prvega je bil Protej. Prav tega je kupil Trigano, kupnina pa gre sorazmerno po lastniških deležih neposredno na račune družbenikov Proteja. Drugi del, v katerega spadajo družbe Autocommerce v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu in Beogradu, so si z vložkom milijon evrov osnovnega kapitala prisvojili Janko Šemrov (34 odstotkov), Rasto Oderlap (33 odstotkov) in Damijan Vuk (33 odstotkov). Direktor je postal Oderlap.
Izvršni direktor tretjega dela (ACH 3) je Peter Krivc, nekdanji finančni direktor družbe ACH in direktor podjetja KUCN, ki je tudi solastnik Proteja, neizvršna direktorja in člana upravnega odbora pa sta po poročanju medijev Herman Rigelnik in njegov sin Matej Rigelnik (slednji je uradno tudi organ nadzora). Krivc bo po prodaji Proteja bogatejši za okoli dva milijona evrov, v ACH 3 spada družba Union Hoteli z Grand hotelom Union, Central hotelom in hotelom Lev. Lastništvo z vložkom milijon evrov na Ajpesu še ni vpisano.
Usoda Adrie Mobil
In kakšna bo v prihodnosti usoda Adrie Mobil? V družbi nam na naša vprašanja niso odgovorili, saj podrobnejše podatke zaradi borzne kotacije Adrie Mobil in družbe Trigano objavljajo na uradnem borznem portalu. Neuradno je slišati, da naj bi Francozi 15 odstotkov lastništva družbe (za motivacijo in lojalnost) pustili menedžerjem, proizvodnjo naj bi (po zavezi iz pogodbe) za zdaj ohranili v Sloveniji. Adria Mobil v tem trenutku posluje dobro, v prihodnosti naj bi še boljše, saj je postala del največjega in najbolj uspešnega evropskega holdinga na področju karavaninga. Da gre tudi za Francoze dober nakup, kaže rast delnice Trigana. Ko so Francozi v začetku leta oznanili, da začenjajo ekskluzivna pogajanja za nakup Adrie Mobil, se je cena gibala okoli 75 evrov za delnico, danes je skoraj 127 evrov, to je skoraj 70-odstotna rast.
Zmagovalci tranzicije
V resnici so največji zmagovalci Rigelnik in njegovi tovariši. Najprej danes 75-letni upokojeni Korošec, ljubljenec partije, sanator Gorenja, nagrajenec Avnoja in v samostojni Sloveniji predsednik državnega zbora. Povsod, kjer je bil, naj za dosego cilja ne bi izbiral sredstev. Svojo poletno rezidenco na Braču si je zgradil v času, ko se je gradila splitska podružnica Autocommercea, kar zagotovo ni naključje. Enako je z 6,9 milijona evrov dividendami Factor banke, ki so bile izplačane tik pred njeno likvidacijo, to pomeni, da ga je nekdo opozoril na namene države. Težko je verjeti, da je imel čarobno kroglo za napovedovanje prihodnosti. Lani je pred Logarjevo komisijo dejal: »Nisem bogat človek in nimam nobenih milijonov.«
Drugi je Janko Šemrov, ki je svoj delež od januarja 2016 do septembra 2017 v Proteju povečal s 7,3 na 14,2 odstotka, kar pomeni skoraj 25 milijonov evrov kupnine. Šemrov je nekdanji direktor AC Avto in predsednik nadzornikov ACH, danes ima od treh družbenikov v ACH 2 največji delež. Tretja je Sonja Gole, direktorica Adrie Mobil, ki je s slabim plačevanjem delavcev omogočila enormne zaslužke lastnikom Proteja. Kljub sporu z Rigelnikovim taborom se je očitno dobro dogovorila in svoje želje po obvladovanju dolenjske gospodarske kokoši, ki nese zlata jajca, potlačila. Za »nagrado« se je njen delež v Proteju povečal z 9,4 na 13,4 odstotka, na okoli 23 milijonov evrov kupnine.
Četrti je Damijan Vuk, direktor Avta Triglav, družbe v okviru ACH 2, kjer ima tudi sam 33-odstotni delež. Tudi Vuk je svoj delež v Proteju v zadnjem letu in pol povečal na 6,3 odstotka, kar pomeni 10,8 milijona evrov kupnine. Peti je Bojan Peljhan, nekdanji nadzornik ACH, ki je imel 5,1-odstotni delež v Proteju, to pomeni 8,8 milijona evrov. Šesti je Primož Raktelj, direktor Proteja in njegov 4,9-odstotni lastnik, z 8,5 milijona evrov kupnine.
Bogati šefi Adrie Mobil
In šefi v Adrii Mobil? Res jim ne bo hudega. Poleg Sonje Gole izstopa Anton Kastrevc, izvršni direktor razvojnega sektorja. Njegov delež v Proteju je bil triodstoten, kar pomeni 5,3 milijona evrov kupnine. Sledijo še: direktorica računovodstva Marija Papež (2,5-odstotni delež oziroma 4,4 milijona evrov), direktorica informatike Mira Šetina (1,2-odstotni delež ali 2,2 milijona evrov), direktorica financ Stanislava Kastelec (1,1-odstotni delež ali dva milijona evrov), direktor prodaje in trženja Matjaž Grm (odstotek oziroma 1,7 milijona evrov), Jordan Ristovski (0,6 odstotka ali milijon evrov), direktor logistike Bojan Hrovatič (0,3-odstotka ali 0,5 milijona evrov) in tehnični direktor Adrie Dom Peter Cimermančič (0,3 odstotka ali pol milijona evrov). Res pa je, da bodo nekateri lastniki Proteja s kupnino morali poravnati dolgove, saj so se za nakupe deležev zadolžili. Ob tolikšni kupnini to ne bo težko.
Za konec še dva, ki sta največ izgubila. To sta nekdanja finančnica Vera Mihatović in Branko Šibakovski, nekdanji član uprave ACH in nekdanji direktor Proteja. Še lani je bil njun delež 10,2- oziroma 7,3-odstoten. Zaradi spora sta odšla (Mihatovićeva celo toži Protej) in izgubila več milijonov evrov. Mihatovićeva bi dobila slabih 18, Šibakovski pa slabih 13 milijonov evrov.
Srečen konec za tovariše
Ena največjih tranzicijskih zgodb je tako dobila svoj konec, ki je za menedžerje srečen. Tak razplet je bil možen iz treh razlogov: (prvič), Rigelnik in druščina je imela ves čas močno oporo v politiki, zato je njihovo najprej odtujeno premoženje v ACH s pomočjo davkoplačevalcev spet prišlo v njihove roke; (drugič), izredno slabo plačani delavci Adrie Mobil so omogočili visoke dobičke novomeške družbe, s katerimi so menedžerji v Proteju odplačevali dolgove; (tretjič) poceni odkup znatnega deleže delavcev v Adrii Mobil, ki so pred leti namesto neizplačanih plač prejeli plačilo v delnicah.
Skoraj gotovo je, da bo tranzicijska levica čez nekaj let Adrio Mobil prikazovala kot vzorčen primer transparentne in poštene privatizacije, čeprav je jasno, da Herman Rigelnik in tovarišija kot vodilni v ACH nikoli niso bili zares v službi delničarjev (denimo primer Coming, družba dolgo ni bila na borzi), ampak so gledali izključno na svoje lastne interese. Saj poznate eno prvih tranzicijskih zgodb – privatizacijo BTC. In druge, kako s skoraj nič vložka priti do velikega bogastva.
Skupina Trigano
Skupina Trigano je francoski proizvajalec avtodomov, počitniških prikolic in mobilnih hišic. Podjetje je leta 1935 ustanovila družina Trigano (najprej so tržili tekstilne izdelke, leta 1936 so dali na trg šotore za taborjenje, kasneje počitniške hišice, bivalne avtomobile in prikolice), danes je v več kot 60-odstotni lasti družine Feuillet.
Trigano zaposluje okoli 7.000 delavcev (Adria Mobil več kot 1600) in je ena največjih evropskih skupin v panogi vozil za prosti čas. Združuje 20 blagovnih znamk, ima prek 1,3 milijarde evrov prihodkov (Adria Mobil dobrih 350 milijonov), na leto ustvari nekaj manj kot 100 milijonov evrov dobička (Adria Mobil okoli 30 milijonov evrov).
Strategija skupine Trigano temelji na anorganski rasti in decentralizaciji vodenja družb v njeni lasti, s katero jim omogoča celovito izkoriščanje sinergij (nabavnih, tehnoloških in komercialnih) ob hkratnem ohranjanju visoke stopnje avtonomije delovanja vseh družb v skupini. Francoska družba je poleg matične družbe Adrie Mobil z nakupom dobila še 11 odvisnih družb, med njimi Adrio Dom na Kanižarici, Adrio Plus v Novem mestu in Podgorje v Šentjerneju.
Trigano nakup Adrie Mobil po poročanju francoskih medijev financira s posojili (kot je denimo nakup angleškega proizvajalca vozil za prosti čas Auto-Sleepers), ob nakupu pa naj bi se prodajalcem zavezal, da bo (za zdaj) v Sloveniji ohranil delovna mesta, blagovne znamke, razvoj in proizvodnjo.
