»Težko je sprejeti nagrado za nekaj, kar je ekipno delo. Nikoli ne rešujem sam,« doda skromno. Ampak na domači šoli, kjer je psiholog, se tudi ob telesnih poškodbah otrok najprej obrnejo nanj. Znanje prve pomoči je po njegovem mnenju prepotreben stik otrok z realnostjo, šola pa jo je iz programa črtala. Tako je lani za poučevanje te veščine otrokom namenil 120 prostovoljnih ur. Delo z mladimi ga najbolj osrečuje. Že nekaj let zanje pripravlja tudi planinske in družinske kolesarske tabore, ki jih vidi kot učinkovito sredstvo za usmerjanje mladih od napačnih poti.
Ob vstopu v njegov kabinet mi v oči padejo pinceta, ščipalnik in škarje na njegovi mizi. S pinceto odstranjujem klope, pozneje razloži. Ob steni je postavljena zdravniška miza, ne terapevtski kavč, čeprav stene njegovega kabineta varujejo marsikatero izraženo stisko. Tudi čisto nedolžna otroška vprašanja, kot tisto od fantka, ali je že reševal otroke in ali je videl katere od njih tudi mrtve. Žarko je fantku prikimal in pojasnil, da so bili razlogi za nesreče prav taka dejanja, kakor so jih pred nekaj dnevi storili on in njegova prijatelja. S šolskega dogodka so odšli po svojih poteh domov in na šoli se je odvila drama, kaj vse bi se jim lahko pripetilo.
Ali ne smemo v disko?
Ker je privrženec tišine in mlade tudi vzgaja v tem, da znajo uživati v tišini in prisluhniti zvokom narave, ga ti sprašujejo: ali potem ne smemo v disko? »Lahko, kar zabavajte se, ampak v tistem hrupu nikoli ne sprejemajte življenjsko pomembnih odločitev, kot so eksperimentiranje z drogami ali kdaj boste seksali. Za take stvari morate v naravo, kjer lahko o tem v miru razmislite.«
Fant je na njegova vrata potrkal dvakrat v petih dneh in očitno je bil v stiski. »Zavedal se je, da je ravnal napačno, zato je pod pritiskom in pričakuje kazen. Namesto kazni pa dobi papir, na katerem piše, da je dobil kazen. Veste, kateri je najboljši literarni približek temu dejanju? Kozlovska sodba v Višnji Gori! Ker je kozel Lukeža Drnulje poželjivo gledal sosedovo zelje, so ga obtožili. Ker pa zelja ni pojedel, so ga tepli po senci, Lukež Drnulja pa je moral to gledati z zavezanimi očmi. V šolah se uporabljata metodika in didaktika, ki ne delujeta zato, ker ne upoštevata psihologije.« In kakšna bi po njegovem mnenju bila prava kazen? »Fant bi moral od svoje žepnine prispevati 300 evrov v šolski sklad za otroke, ki si finančno ne morejo privoščiti šole v naravi, moral bi torej nekaj narediti za sošolce ali pa v domu upokojencev nekaj dni voditi stare mame na sprehod. Če se nič od tega ne bi dalo narediti, ga je bolje pustiti v stiski še nekaj časa. Tako pa je s pisnim opozorilom dobil sporočilo, da mu nič ne morejo. Kakšna kazen je papir, na katerem piše, da je kaznovan?«
Jamranje o mladini. Z Žarkom Trušnovcem, pred nekaj dnevi odlikovanim s srebrno plaketo, z lahkoto zdrsneš v izjemno zanimivo razpravljanje o naši mladini. Tudi dvorana v Pinzolu, ki so jo organizatorji slovesnosti napolnili s 600 otroki iz vse doline Val Rendena, je žarčila mladostno radovednost. Po polurni predstavitvi svojega dela, ko so bila na vrsti vprašanja občinstva, se je zanje postavilo v vrsto kar 70 otrok! Od Žarka, ki so ga nekateri že označili kot metaforo za predanost poslanstvu in človeško sočutje, so želeli izvedeti vse mogoče. Še prej pa je učiteljice v pinzolski dvorani povprašal, ali je preprosto delati z današnjo mladino. »Videl sem, da so začele zavijati z očmi. Jamranje nad mladino je vsesplošno in na nekem strokovnem srečanju nam je Jože Ramovš (antropolog in socialni delavec, op. a.) dobro povedal, da je bila prva lamentacija o tem, kako je mladina nemogoča, zapisana v sumerskih klinopisih. 2000 let pred našim štetjem so zapisali: 'Mladina je nemogoča in civilizacija bo propadla.« Po 4000 letih smo še vedno tu in še vedno jamramo. Se je pa nekaj stvari res spremenilo, na primer to, da je mladina zamenjala dan za noč.«
A ni bilo vedno tako? »Pa ne do take mere, kot se to dogaja danes! Po besedah pediatrov to slabo vpliva na imunski sistem, zato imamo vedno več alergikov in otrok, ki se zlomijo že, ko jih grdo pogledaš. V tejle pisarni obravnavam kar 50 poškodb v šolskem letu – takih, ki jih nato peljem v zdravstveni dom. Pa mislim, da pri nas nismo tako slabotni.«
Tudi pretirana glasnost in odsotnost tišine mu ne dasta miru. Opaža, da danes ni nič več po tihem, v hribih pa mladež zaradi slušalk v ušesih še kotaleče se nevarnosti (kamna, skale) ne sliši. Ko na taborih pod njegovim vodstvom otroci začno dan ob šestih zjutraj s tekom in nato lepoto narave pogledajo še od znotraj (zaprejo oči), kar naenkrat zaslišijo ptičje petje, pa čeprav jih je to razvajalo že od četrte ure zjutraj. Popoldne otrokom različni strokovnjaki predstavijo svoje delo (od lokostrelcev, fizikov iz CERN-a do zdravnikov, novinarjev, znanstvenikov …), saj je Žarko prepričan, da mladih ne moreš navdušiti nad znanjem, temveč se navdušijo nad človekom, ki nekaj zna. Rad bi bil tak kot on ali ona – to je njihova motivacija za učenje.
Agresivni ali nasilni otroci?
»V šolstvu mnogokrat ni jasno, kaj je nasilje in kaj agresivnost. Nasilje je vedno negativno, ker je uperjeno proti nekomu, agresivnost pa je nekaj drugega. Kaj pomeni pretep dveh učencev v prvem razredu? Naj prevedem: dva petelina se dogovarjata, kdo je aktualni vrhovni petelin na kupu gnoju za naslednje pol ure. Če tisti, ki vodi razred, to razume, bo pogledal stran in pozneje rekel: 'No, sta se dogovorila, gremo naprej!' Ker pa ne ločimo agresivnosti in nasilja, se v to dejanje vtika. Največ škode naredijo učiteljice, ki se gredo kvazipsihoterapijo: zakaj si pa ti njega udaril, kdo je začel … Ne dovolijo, da bi se otroci dogovorili. Kakšne argumente pa naj šestletna mulca uporabita? Strokovne, znanstvene, filozofske?« Trušnovec bi na primer štiri udeležence takega prepira ali pretepa pozval na stadion in bi z njim tekli pet krogov. »Tisti, ki je kriv, bo tekel za kazen, nedolžen bo tekel za nagrado. In potem vsi štirje rečejo, da bodo tekli za nagrado. Po petih krogih so umirjeni, ker so pljuča in možgani predihani, navsezadnje z mano teči ni kar tako. Prav danes sem nekaj podobnega demonstriral učiteljicam na športnem dnevu. Fant je izzival, in ker ni nehal, sem se zapodil za njim, vsakič ko je pogledal nazaj, sem bil še vedno za njim. Na koncu se je v joku ulegel na tla.« Pa saj otrokom verjetno ne moremo zameriti nervoze in živčnosti, ko pa pričakujemo od šest- in sedemletnikov, da ves čas sedijo v klopeh? »Točno tako! Metode sedenja in govorjenja ne delujejo. Na urniku je premalo športne vzgoje, vsak dan bi morali začeti pouk s pol ure gibanja, da lahko začno možgani delat, nato dve uri strnjenega pouka pa spet za eno uro ven, pouk in na koncu še za pol ure ven.« Pa saj to je znanstvena fantastika v našem šolskem sistemu?! »Ne, ni, nekaterim učiteljicam znese!«
Tudi nad zatekanjem v virtualni svet Žarko Trušnovec zmajuje z glavo. »Otroci danes ne vedo več, da poškodbe bolijo. Kdaj ste videli, da je kakšen otrok padel z drevesa? Ko otrokom v knjigi pokažem strelno rano, se ta namrdne: 'Tega pa ne morem gledati!' Ampak to je isti otrok, ki doma na računalniku na šesti težavnostni stopnji računalniške igrice strelja z bazuko in meče granate. In ve, da jih je treba za preboj na osmo stopnjo pobiti 800. Življenje v virtualnem svetu je nekaj čisto drugega.«
Tudi v svojem magistrskem delu se je ukvarjal s preventivnim delom z mladimi. V smehu pravi, da je najbrž prvi v Sloveniji, ki je prej magistriral na Medicinski fakulteti in se šele nato poklicno izšolal za bolničarja.
Smo pozabili na smrt? Skupaj s še tremi kolegi so pogodbeni pripadniki civilne zaščite in ekipam reševalcev pomagajo pri obvladovanju posttravmatskega sindroma oziroma vodijo razbremenilne pogovore. Ko se je zgodila izjemno huda prometna nesreča, sta na prizorišče najprej prispela dva zelo mlada gasilca, ki sta se s tako grozljivo izkušnjo in posledicami prvič srečala. Zaradi tega sta imela strašne težave. Na pogovor k Žarku sta prišla večkrat. Vendar je zatekanje po psihološko pomoč še vedno stigmatizirano oziroma velja med reševalci za tabu. »Po predavanju o tej tematiki so me v pol leta poklicali kar štirje mladi gorski reševalci. Ne samo da so se srečali z mrtvimi, videli so mrtvega po tistem, ko je ta letel 400 metrov po grapi. Po taki izkušnji slabo spijo, se zbujajo v grozljivih sanjah, se izogibajo kraju nesreče in ne morejo nehati premišljevati o dogodku. Če nimaš ustrezne pomoči, je težko živeti s tem. Vsakemu najprej povem: če te smrt sočloveka prizadene, si dober človek. Kako se znebiti vsiljenih misli, pa je stvar tehnike. Ampak vsak pogovor s temi reševalci se je končal s prošnjo, ali bi se lahko dogovorila, da njegovi kolegi ne bodo izvedeli, da sem te poklical.«
V družbi bi po njegovem mnenju morali resno razmisliti o tem, da smrt ni več del našega življenja. »Včasih so ljudje zbolevali, umrli, nato smo jih dali na pare ter se poslovili od njih. Smrt je bila konkretna, otipljiva – tudi za otroške oči. Pred leti sem bil na srečanju vzgojiteljic, kjer smo jim prikazali temeljne postopke oživljanja pri otrocih, midva s kolegico pa sva predavala o tem, kako sporočiti slabo novico, ko otrok izgubi starše ali starši otroka. Dve vzgojiteljici sta imeli v skupini otroka, ki sta ostala brez mame, in svojci niso dovolili, da bi otrokoma to povedali. Stiska vzgojiteljice je bila velika: v skupini ima otroka, ki mu je umrla mama, in on tega ne ve. Pri enem je morala molčati nekaj dni, pri drugem so otroku smrt mame prikrivali več mesecev! To je popolna vrednostna in moralna dezorientacija na tem področju! Kako naj vzgojiteljica normalno dela, ko pa še posebno otroku ne moreš blefirati, saj čuti, da je nekaj drugače?!«
Pomembno vprašanje. Po reševalni akciji se z vodjo skupine ne bi smeli pogovarjati samo o tehnični izvedbi akcije, temveč tudi o počutju. Zato Žarko reševalce večkrat vpraša: »Kdaj vas je šef v službi nazadnje vprašal, kako ste?« Ker se na tem področju veliko dela, se stanje počasi že izboljšuje. Trušnovec je načelnik gorske reševalne postaje Tolmin že 17. leto in v ekipi jih je 90. Ne samo da pozna imena in priimke vseh, za vsakogar tudi ve, v kakšni družini živi, koliko so stari njegovi otroci, ter vsakogar iz ekipe prepozna po glasu. Še zdaj zna našteti sošolke svojega sina izpred 20 let!
Zakaj je pomembno, da se reševalci v ekipi tako dobro poznajo med seboj? »Če delajo za to, da so sodelavci tudi prijatelji in imajo skupne dejavnosti, potem bodo kot skupina bolj odporni proti stresu. Ko se deset gasilcev, ki se dobro poznajo med sabo, pelje na kraj nesreče in že vedo, da je v nesreči ukleščena družina in z njo tudi šestletni otrok, se bodo tudi zavedali, da ima njihov kolega na desnem sedežu doma majhnega otroka. Kaj bo delal ta mož na kraju nesreče? Promet bo usmerjal, nič drugega! Ta intervencija bo za druge stresna, njega pa bi ob pogledu na otroka sesula! Tako vedenje je mogoče samo, če se reševalci med sabo dobro poznajo,« odkriva zanimivosti svojega poslanstva Žarko Trušnovec, ki vsak teden preteče od 50 do 60 kilometrov – največkrat v hrib.
Gorski reševalec je postal nekako spotoma. Najprej je bil zagret alpinist, ki ga je kar desetkrat odneslo v Ande (Peru, Bolivija), na mnogo poteh po hribih je doživel tudi nesrečo drugih. Pomagal je pri reševanju in pozneje so ga nagovorili, naj se reševalcem pridruži. »Kadrovanje pri nas poteka tako, da nekdo nekoga predlaga in v skupini ne sme nihče biti proti. Taka vrsta demokracije je pri nas,« šegavo doda ter nas odpelje proti Tolminskim koritom, da posnamemo avtentično fotografijo.
Vsako leto več dela. Reševanja se dogajajo poleti in pozimi, tudi ponoči, v gorah, na Soči, pri soteskanju, rešujejo celo živali. Njegov telefon ni nikoli izključen, je pa starejšega datuma izdelave, zaradi česar mu otroci večkrat navržejo, ali ga je kupil pri dinozavrih.
Vsako leto imajo več dela, letos je Gorska reševalna postaja Tolmin opravila že 87 posredovanj. Povprečno jih imajo 80 na leto. Da je večina dela s turisti oziroma tujci, pove podatek, da je bilo pri reševanju padalcev oziroma pri različnih zračnih športih 53 ljudi, od tega sta bila samo dva Slovenca. Letos je na njihovem koncu največ Nemcev, sledijo Čehi in Poljaki.
Nesreče se zgodijo zaradi napak pri vzletu pa tudi v zraku in tisti, ki obvisijo na drevesih, ostanejo nepoškodovani; tisti, ki padejo na tla ali v reko, pa utrpijo hude poškodbe. Samo letos je bilo deset zlomov hrbtenice.
Srebrna plaketa v brezhibni slovenščini: velikemu človeku pretanjenega občutka in obširnega znanja. Žarko je drugi slovenski dobitnik te nagrade, prvo je leta 1998 dobil zdaj 70-letni Janez Brojan, gorski reševalec iz Mojstrane. Zlato medaljo so leta 2005 dobili svojci petih umrlih gorskih reševalcev iz tiste tragične nesreče na Okrešlju leta 1997.
Da bi nad tistimi, ki so žejni adrenalina, zavijal z očmi, mu ne pride na misel, saj dobro ve, kako je to – do poškodbe rame je bil 30 let vnet alpinist, včasih skače s padalom v tandemu in turno smuča.
Morda bo tudi stand up komik, saj ima pripravljeno polurno komično točko o hudo resnih rečeh, in dokler še ni slaven, nastopa zgolj za eno pivo. Če bi se pred leti, ko je kolebal med psihologijo, matematiko in medicino, odločil za slednjo, bi delal v urgenci ali prehospitalni enoti. »Čim bliže si terenu, tem več lahko narediš. Z dobro mobilizacijo narediš že ogromno.« Stik z dobrimi ljudmi in z naravo – to je zanj najpomembnejše v življenju. »Pomembne stvari niso odvisne od denarja.«
