O viziji za morebitnih naslednjih pet let na čelu države, izzivih Slovenije ter poslanstvu predsedniške funkcije je Borut Pahor spregovoril med srečanji z ljudmi ob poti. Na slednji mimogrede zakliče »bogdaj!« kmetovalcu, ki opravlja še zadnjo letošnjo košnjo, in pozdravi fante, zbrane v vaški gostilni. »Super frizura, mali!« reče svetlolasemu petletniku, se fotografira s presenečenimi domačini, ki si zaželijo še predsedniški avtogram in stiska rok. »Kar hitro hodimo, veste?« nam reče, ko skupaj z njim zagrizemo v kilometre pred sabo. Drži. Predsednikov tempo je konstanten, a hiter.
Ujeli smo vas drugi dan nove pohodniške etape v sklopu vaše kampanje. Včeraj ste prehodili 32 kilometrov od Brežic do Sevnice, danes iz Sevnice nadaljujete do Trebnjega. Časa za utrujenost verjetno ni. Kako ste?
No, kondicija zagotovo ni problem. Mislim, da bo tja do šeststotega kilometra šlo s to običajno regeneracijo, potem pa bo morda potreben kakšen dan počitka več.
Kako sicer doživljate ljudi, ki jih tekom etap pod sloganom Po dolgem in počez srečujete na poti?
To je prav gotovo nekaj, česar doslej še nihče ni poskušal – da bi šel tako rekoč od vrat do vrat, peš iz kraja v kraj. Ko smo z mojo ekipo s tem začeli, si nismo niti predstavljali, da bodo te pohodniške etape tako fascinantne, kot so. Zlasti na podeželju so ta doživetja res fantastična.
Je bila takšna kampanja vaša ideja?
Ne, zamisel je Lukčeva. Jaz sem samo tako nor, da sem jo izpeljal.
S kakšnimi vprašanji, morda težavami, željami se na teh poteh na vas obračajo državljani in državljanke?
Preprosto so samo veseli, da se srečamo. Na teh etapah zelo redko izkoristijo kratek čas, ki nam je na voljo za srečanja, za kakšen resnejši pogovor. Redkokdaj se tudi zgodi, da se name obrne kdo s kakšnim vprašanjem, ki morda ni v moji pristojnosti. To zagotovo pomeni, da državljani bolje, kot bi si morda kdo mislil, vedo, kaj je vloga predsednika republike.
Kakšnega predsednika pa si želijo državljani?
Mislim, da so moji podporniki, s katerimi se na teh etapah tudi srečujem, v petih letih mojega mandata prepoznali ta zelo iskreni poskus, da Slovenijo bolj povežemo tako v političnem kot v ideološkem in vseh drugih smislih. To vidim iz tega, kdo vse me pride ob poti pozdravit. To so namreč zelo različni ljudje, tako po svetovnem nazoru kot po strankarski pripadnosti in politični usmeritvi. Prav to mi daje vedeti, da smo v tem smislu v petih letih mojega mandata uspeli. Ljudje so to vizijo prepoznali in to se mi je zdelo pravzaprav tudi najbolj pomembno, ko sem začel mandat – narediti večji, opaznejši preboj v tej miselnosti sodelovanja in povezovanja.
Funkcijo predsednika republike torej jemljete in opravljate kot poslanstvo?
Drugače kot tako je ni mogoče opravljati, če za hip pozabiva formalne pristojnosti predsednika republike, kot so imenovanja pomembnih državnih funkcionarjev, obiske v tujini, sprejemanje tujih državnikov. Če to funkcijo jemljete suhoparno, vam ne ostane nič. Vse, kar da tej funkciji moč, je stik z ljudmi. Če nimate tega vzgiba, te notranje želje, potem je bolje, da se zanjo ne potegujete.
Kako gledate na svoje izzivalce? So vas pred tedni presenetile napovedi kandidatur – ne nazadnje že zaradi tega, ker so se med njimi pojavila tudi imena iz sveta estrade, pa razni komiki, samopromotorji ... Vas je morda to kot predsednika republike celo užalilo?
Ne. Vsakdo ima pravico kandidirati. Poleg tega to ni prvič, prav tako Slovenija v tem smislu ni osamljen primer. To res ni nič posebnega in temu niti nisem posvečal pozornosti.
Se vam torej ne zdi, da bi ti ljudje lahko razvrednotili funkcijo predsednika republike?
Ne. In mislim, da je tudi jaz nisem. Dal sem ji neko novo težo, razumem pa moje kritike, ki skušajo povedati ravno nasprotno.
Med uradnimi kandidati je sicer kar nekaj vaših kritikov, nekateri so se, tako se zdi, pojavili kot izhod strank v sili, nekateri so poznani predvsem po spornih stališčih, ki se močno nagibajo čez rob na področju človekovih pravic. Kako gledate nanje?
Pomembno je, kako nanje gledajo državljani. Kandidiramo zato, ker imamo različna stališča, in kot sem dejal, je najbolj pomembno, kaj o teh stališčih menijo ljudje, ne jaz. Imam neki svoj pogled na Slovenijo in svet ter menim, da ga zdaj državljani že bolj ali manj poznajo. Stavim na izkušnje, strpnost ter skušam povezovati, ne deliti. Če bodo ljudje menili in prepoznali, da je to pomembno, bom deležen njihove podpore.
Katerega od preostalih kandidatov za predsednika republike imate za svojega največjega konkurenta, če koga?
Vse. Vendar se vse od prve kampanje leta 1990 pa do zdaj s protikandidati nikoli nisem ukvarjal. Seveda sem vrgel oči na tekmece, to je normalno, pravzaprav bi bilo zelo podcenjujoče, če človek tega ne bi storil. Vendar da bi se z njimi ukvarjal bolj kot s svojo vizijo in svojo kampanjo, to pa ne. Spoštljivo jih spremljam, to pa je bolj ali manj tudi vse. Osredotočen sem na svoje delo in na to, kako ga razumejo ljudje.
Kakšen predsednik torej boste, če boste ponovno izvoljeni? Kaj boste pri načinu svojega dela izboljšali, popravili, morda opustili?
V teh petih letih mojega mandata smo uvedli ogromno novosti, zlasti v smislu odpiranja vloge predsednika. Tu ne mislim zgolj na politiko odprtih vrat predsedniške palače, jabolka navdiha, ampak na številne druge inovacije, in pri tem načinu dela bom ostal. Vendar pa bo v naslednji petih letih, v nasprotju s prejšnjimi leti, ko sta bila v ospredju okrevanje gospodarstva in politična stabilnost, nekoliko bolj pomembno to, kaj se bo dogajalo okrog nas v Evropi in kako se bo Slovenija v tem znašla. To je moje osebno prepričanje in mislim, da se ne motim. Pred nami so veliki izzivi, ki bodo dolgoročno vplivali na naš položaj v mednarodni skupnosti. Treba bo biti hkrati izkušen in moder in menim, da imam prav na tej točki kaj povedati in pokazati ter da bi moja vloga Sloveniji prav prišla.
Kateri bodo glavni izzivi vašega morebitnega vnovičnega mandata in s kakšnimi vprašanji se bo morala soočiti Slovenija?
Mislim, da se nam obeta neke vrste evropsko prestrukturiranje, in Slovenija bo morala imeti občutek za to, kaj se bo dogajalo, morala bo imeti odnos do tega in se znotraj tega tudi znati umestiti. Prav je, da smo ob boku Nemčije in Francije. Moje napovedi o tem, da bo takoj po volitvah v Nemčiji prišlo do nemško-francoske iniciative, so se izkazale kot pravilne. Bolj prav pravzaprav ne bi mogel imeti, saj je ta iniciativa na neki način že oznanjena. Slovenija se bo morala odločiti, ali želi biti pri tem intenzivnejšem sodelovanju zraven. Vsekakor bo prišlo do neke regionalizacije, grupiranja v Evropski uniji in menim, da bo zelo pomembno, kje bo Slovenija takrat. Drug izziv pa je varnost. Dejavniki tveganja postajajo drugačni, pri čemer ne mislim samo na migracije in terorizem. Pri vseh teh vprašanjih bo lahko predsednik Republike Slovenije opazneje vplival na odločitve, kot je bilo to potrebno doslej.
