Gneča, vročina in ne povsem zanesljivi avtomobili, a vse to je odtehtal prvi pogled na morje.
1. Priprave na pot. Oče in mama sta ob tretji uri zjutraj napolnila še zadnji kotiček avtomobila. Ko smo se odpravili na pot, so se njegova kolesa posedala, mi pa smo trepetali, da nam ne bi »zakuhal«, kar bi nas prisililo, da se ustavimo ob cesti in več ur čakamo, da lahko nadaljujemo vožnjo.
2. Razen občasnega volkswagna iz Tovarne avtomobilov Sarajevo je bilo mogoče na cesti uzreti le ljudske avtomobile – fičke, stoenke in jugote, ki so počasi in mestoma nezanesljivo v dolgi koloni po regionalnih cestah hupali proti hrvaškim otokom. Za razdaljo, ki jo danes na avtocestah premagamo v nekaj urah, smo tedaj potrebovali kar 12 ur. Klime tedaj večina od nas sploh ni poznala.
3. Iz hladilne torbe je mama potegnila kuhana jajca, ko smo med čakanjem na trajekt že poslušali petje škržatov.
4. Ko smo po dolgih in razvlečenih urah vožnje prispeli v apartma podjetja, v katerem so delali, so se starši naveličani vprašanj tipa »ali smo že prispeli?«, se preobuli v »papuče« in se vrgli v osvežujoče morje.
5. Otroci smo seveda nosili te cenene sandale proizvajalca Jugoplastika, da bi se obvarovali pred morskimi ježki in ostrimi skalami. Železna sponka na njih je po že nekaj dneh slane vode začela kazati znake rje.
6. Ko smo se osvežili, smo se usedli na takšno tipično morsko teraso z belimi prti in plastičnimi stoli. Po nekaj vrčkih piva je nekdo potegnil tarok karte in večer se je šele začel.
7. Ključni del večerne toalete so bili takšni mokasini. Nosili so jih vsi.
8. Modne smernice so zapovedovale, da poleg mokasinov nosiš mornarsko majico in očala, ki jih je danes mogoče opaziti le še na starejših.
9. Le malokomu je bilo jasno, zakaj je bil sladoled v žogici tako priljubljen in je to ostal, čeprav smo ga s plastično žličko le mukoma postrgali do konca.
10. Hit tistega časa je bil nesporno »walkman«, ki smo ga nosili zataknjenega za pasom, medtem ko smo se s svojo simpatijo kotalkali vzdolž obale.
