Po zmagi Donalda Trumpa na lanskoletnih predsedniških volitvah v Združenih državah Amerike je tako establishment Demokratske stranke kot del javnosti problematiziral t.i. lažne novice. Te naj bi Trumpu pomagale zmagati na volitvah, hkrati pa naj bi nižale demokratične standarde v razvitem svetu.
Evropska unija, ki se zadnja leta prav tako srečuje s porastom populizmov in naraščanjem evroskeptičnosti med prebivalstvom držav članic je zato hitro ukrepala. Evropska komisija je tako od tehnoloških velikanov kot sta Facebook in Google zahtevala, da se pred volitvami v Franciji in nato še v Veliki Britaniji aktivno spopadeta z obstojem manipulacij na njunih platformah.
Politični pritisk na Facebook pa je bil velik tudi s strani nacionalnih držav, predvsem Nemčije, kjer velikanu očitajo ne le benignost v boju z lažnimi novicami ampak tudi v boju s sovražnim govorom. Zato je nemška vlada predlagala novelo zakona, ki bi lahko servisom kot sta Facebook in Google naložil do 50 milijonov ameriških dolarjev kazni, če ne bi pravočasno umaknila lažnih novic ali sovražnega govora s svojih strani.
Facebook je tako pred francoskimi volitvami izbrisal kar 30.000 domnevno lažnih profilov, pred britanskimi volitvami pa je poleg tega financiral obsežno oglaševalsko kampanjo, v kateri je prebivalce opozarjal o nevarnosti takoimenovanih lažnih ali “fake” novic.
Tehnološke korporacije ne bodo ogrozile svojega poslovnega modela
A delovanje Facebooka v zadnjih mesecih ne prinaša resničnih sprememb na družbenih omrežjih, pravi novinar dela in strokovnjak za tehnologijo Lenart J. Kučić. “To je damage control [nadzor škode]. Oni ne bodo ogrozili poslovnega modela,” opozarja Kučić in pravi, da gre pri tehnoloških podjetjih za izjemno podjetniške družbe, ki so se na problem laži na svojih straneh odzvali šele pri grožnji zakonskih regulacij v večjih državah. “Česar se najbolj bojijo je, da bo stvar prinesla regulacijo. Oni so toliko pametni, da so videli - in to si jim dali Nemci, Francozi in Nizozemci zelo jasno vedeti, da če se bodo vi šli tako med evropskimi volitvami kot so se šli med ameriškimi, potem jim bodo ruknili po spisku marsikaj. In oni nočejo tega, zato so potem rekli, da bodo raje zaposlili nekaj ljudi, ki se bodo s tem ukvarjali, zato, da se zadeva malce pomiri. A še vedno se ne bodo temu odrekli zaradi čisto enostavnega razloga. /.../ Za njih so dobički ogromni, možnosti tveganja pa razmeroma majhne. In šele sedaj, ko se je to zgodilo, ko je dejansko obstajala možnost, da se zgodi kakšna regulacija, ki bi resno lahko ogrozila to kar počnejo, so šele šli v akcijo,” je povedal na petkovi okrogli mizi o problematiki lažnih novic, v soorganizaciji Društva novinarjev Slovenije in informacijske pisarne Evropskega parlamenta v Ljubljani.
Da je razlog za spremembo delovanja tehnoloških korporacij res pritisk evropskih vlad, je vidno tudi pri njihovi politiki do javnosti. Kučić pravi, da če je do pred pol leta hotel kontaktirati Facebook ali Google z novinarsko temo ali vprašanjem, ni dobil nobenega odgovora. Po novem letu so stvari drugačne, pravi: “Postali so veliko bolj odzivni, ker se zavedajo, da jim to potencialno škodi. /.../ A naj vas to ne zavede, oni ne bodo storili absolutno ničesar, kar bi jim lahko ogrozilo poslovni model.”
Manipulacija kot zgodovinski problem
“Živimo tu in zdaj in se nam to [lažne novice] zdi velik problem,” pa je dejal Marko Milosavljević, profesor s katedre za novinarstvo na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Milosavljević sicer opozarja, da se podobne diskusije pojavljajo že vse od začetka medijev. “Razprave, ko se je pojavil telegraf so bile podobne, kako bo lahko nekdo, ki ima v roki telegram vse zmanipuliral, kaj bo šlo dalje, kaj ne bo šlo dalje. Možnost manipulacije je bila velika. Če prebereš knjigo Phillipa Knighta Prva žrtev, ki je zgodovina vojnega poročanja in hkrati zgodovina manipulacij v vojnah, vidiš da je tudi to bila industrija /.../ Britanski lastniki dnevnih časopisov so v prvi svetovni vojni manipulirali z javnim mnenjem in poročili iz same vojne, da so spravili v vojno toliko miljonov ljudi. Po koncu so čisto vsi dobili lordske nazive, oni so bili za svoje manipulacije seveda nagrajeni, posledice pa je Velika Britanija čutila kasneje, v tridesetih letih po vzponu Hitlerja in z začetkom agresije po Evropi /.../ ker enostavno britanska javnost ni več zaupala takratnim tiskanim medijem, ker je bila prepričana da ponovno manipulirajo. Velika Britanija je v drugi svetovni vojni na nek način s svojo nepripravljenostjo plačala ceno iz prve svetovne vojne. Teh stvari je bilo od nekdaj veliko, danes je razlika ta, da nekatere stvari zelo hitro vidimo.”
“Pri prvi zalivski vojni je bil tisti znameniti primer nekega dekleta, ki naj bi bila iz Kuvajta in ki je pričala kako iraški vojaki iz inkubatorjev mečejo dojenčke in jih nabadajo na bajonete. O tem je govorila na CNN. Kasneje se je izkazalo, da je šlo v resnici za hčerko kuvajtskega ambasadorja v New Yorku, ki sploh ni bila v Kuvajtu. Skratka lažna oseba z lažno identiteto, ki govori lažne stvari. Ampak običajno so se te stvari izkazale za lažne nekaj časa kasneje. Danes se to dogaja vsak dan, dogaja se pri številčnejših ponudnikih in seveda smo zaradi tega zagnali vik in krik. Delno ustrezno, je pa seveda vprašanje kaj je pravi odziv na to. Nekoč zaradi tega nismo prepovedali časopisov, danes bi bilo nevarno zgolj zaradi tega omejiti svobodo izražanja. Potem je pa vprašanje prave mere.”
Pasti regulacije
“Moja prva reakcija je skrb,” je na vprašanje o regulaciji odgovoril Kučič. “Predvsem zato, kako bodo to izvršili. Več kot 200 milijonov fotografij se prenese na dan. Kako boš to rešil? Deluješ v 190 državah na svetu. Programerji najprej poskušajo z algoritmi. Razmeroma preprosto je narediti algoritem, ki bo lahko prepoznal določene dele ženskega telesa. Kako bo algoritem rešil objave, ki jih niti medijskim ekspertom ni lahko? Kaj je svoboda izražanja, kaj je treba cenzurirati? /.../ Naj se še toliko sprenevedajo, vsaka odločitev na njihovi platformi, ki se dotakne vsebine je hkrati tudi potencialno politična.”
Nevtralne platforme ne obstajajo, pravi Kučić. “Tudi če nimaš človeških urednikov, imaš algoritme. Algoritme programirajo ljudje, algoritme programirajo preference, učijo se od ljudi.”
