Ime potica izhaja iz prvotnega poimenovanja povitica, ki je še danes v rabi v Beli krajini.
Tudi tuji mediji so tako poročali, da je kmetijski minister že sprožil postopke v Bruslju za zaščito potice kot slovenske nacionalne jedi.
Kot pa se je izkazalo, ti podatki niso povsem točni. Na kmetijskem ministrstvu so nam pojasnili, da je glavno vlogo pri usklajevanju receptur in nadevov za zaščito slovenske potice prevzela Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije v sodelovanju z Obrtno zbornico Slovenije. Kot nam je pojasnil profesor in etnolog ter eden od pobudnikov za zaščito potice Janez Bogataj, je proces zaščite stekel že leta 2015, lani pa so se priprave zaključile. Bogataj pravi, da je protokolarni klepet med papežem in ameriško prvo damo slučajno sovpadel s postopki za zaščito, ki so tik pred sprejetjem v parlamentu.
Na ministrstvu poudarjajo, da uradno pobude za priznanje še niso prejeli.
Zaščititi želijo 6 tipov nadevov
Tako so v preteklosti že organizirali več ocenjevanj potic, katerih cilj je bila uskladitev optimalne recepture za pripravo testa in nadeve. Na podlagi testiranj je bila dogovorjena enotna receptura za testo. »Sprejeta je bila tudi odločitev, da se slovenska potica zaščiti kot zajamčena tradicionalna posebnost. To pomeni, da se zaščitita receptura in postopek proizvodnje, medtem ko sama proizvodnja ni geografsko omejena,« so pojasnili na ministrstvu.
Sprva so želeli zaščititi pet značilnih nadevov: orehovega, orehovega z rozinami, rozinovega, pehtranovega in pehtranovega s skuto. Na pobudo proizvajalcev iz vzhodne Slovenije pa so se odločili predlagati še makov nadev. Pehtranov nadev je sicer najbolj značilen za slovensko potico, saj samo v Sloveniji uporabljamo to zelišče za pripravo sladkih jedi, medtem ko je pehtran drugod po Evropi in svetu predvsem začimba za pripravo juh, omak in mesnih jedi. Med starejšimi poticami pa je denimo medena potica, saj je med najstarejše sladilo. Bogataj kot izrazito slovenske potice omenja tudi skutno in lešnikovo potico ter slane potice z luštrekom, drobnjakom, ocvirki in špehom.
SIMBOLNI POMEN
Velikonočna potica predstavlja Kristusovo krono, pet rdečih pirhov spominja na kaplje krvi in Jezusove rane, hren simbolizira žeblje, s katerimi so Jezusa pribili na križ. Po različnih delih Slovenije pa dodajo tudi kakšne svoje značilne jedi.
Papež ponesel potico v svet
O potici se je pri nas in tudi drugod po svetu začelo na veliko govoriti po tem, ko je šaljivi papež Frančišek v poskusu kramljanja ob srečanju Melanio Trump v španščini vprašal, s čim hrani Trumpa. Sevničanka se je sprva nekoliko zmedla, saj je očitno že tako daleč od slovenskih navad in običajev, da je potrebovala nekaj trenutkov, da je doumela, da papež govori o potici. Nato se je nasmehnila in mu v smehu odgovorila z vprašanjem: »Potica?« Papež je namreč velik ljubitelj te jedi, ki jo rad omenja, ko se srečuje s Slovenci. Dogodek sicer ni zmedel samo Melanie, temveč tudi novinarje, ki so sprva mislili, da je papež celo postavil neprimerno vprašanje, ali Melania daje Trumpu jesti pico, s čimer bi lahko nevljudno namignil na Trumpovo zaobljeno postavo. Vendar je ugibanjem konec naredil slovenski novinar in dopisnik RTV iz Italije Janko Petrovec, ki je po večkratnem poslušanju posnetka potrdil, da je bila omenjena potica, kar so pozneje potrdili tudi v Vatikanu in Beli hiši. Potica ima sicer tudi pomemben simboličen pomen, saj ponazarja Kristusovo krono. »Katoliška cerkev je namreč vsem velikonočnim jedem poskušala dodati ikonografsko vsebino,« je povedal Bogataj.
Prvi jo je omenjal Trubar
Potica se je razvila iz prazničnega kruha. Avtor monografije Potice iz Slovenije Janez Bogataj navaja, da je prvo omembo potice najti v delih Primoža Trubarja. Takrat je bila potica sicer oblikovno bistveno drugačna kot današnja, saj v sredini ni imela luknje, ampak je bila polžasto zavita. Bogataj omenja tudi kolač, ki sicer ni bil pečen v posebnem pekaču ali potičniku, kot ga poznamo danes. Pripravili so ga namreč tako, da so ga najprej razvaljali in oblikovali v okroglo obliko. Najstarejši recept za potico je objavil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Recept natančno opisuje, kako se potica naredi in kako je videti. »V tem receptu je moč prepoznati, da so bile bolj bogate potice izdelane tudi iz dveh ali celo štirih zvitkov. V nekaterih predelih Slovenije še vedno izdelujejo takšne potice in jih imenujejo kačje gnezdo,« pojasnjuje Bogataj.
TUJI MEDIJI
Washington Post je slovensko potico opisal kot sladek kruh z orehi, za peko katerega je potrebnega kar nekaj truda. Objavili so tudi recept za orehovo potico. Revija Vanity Fair pa je ocenila, da je potica videti okusnejša kot zapečen zrezek in čips, ki ju običajno obeduje Trump.
Potico so skozi zgodovino pripravljali vsi družbeni sloji na Slovenskem, zato so njeni nadevi in podoba zrcalili razredno neenakost. Ker so bili orehi v obdobjih zgodovinskega razvoja strateška surovina in tržno blago, je bila orehova potica izraz kulinarične moči premožnejših slojev. Z začetkom objavljanja kuharskih knjig konec 18. in v začetku 19. stoletja se število potic postopoma povečuje, današnja podoba potice pa je nastala prav v tem času. Bogataj standardizacijo oblike pripisuje začetku uporabe lončenega pekača potičnik. Gre za pekač z gladko ali rebrasto zunanjo steno, ki ima v sredini prerezan stožec. Potica je zato izključno okrogla, medtem ko gre pri štirioglatih oblikah, tako Bogataj, ki jih nekateri delajo in prodajajo, za pečene štruklje.
Od povitice do potice
Podobne jedi sicer poznajo tudi drugi narodi. Pecivo oziroma potica z makovim nadevom je zlasti značilna za slovanske dežele panonskega sveta, ker je mak na teh področjih značilna sestavina. Ker je največja koncentracija potic na Slovenskem in ker poznamo omenjeno jed z več kot sto nadevi, Bogataj pravi, da lahko z gotovostjo trdimo, da gre za našo avtohtono jed, ki jo poznamo tako v sladki kot slani obliki. Potica se je prvotno imenovala povitica, z razvojem jezikovne kulture pa so zanjo začeli uporabljati ime, ki je v rabi še danes.
