Pred petintridesetimi leti se je zaljubila v Bolivijca in njegovo domovino ter ostala tam. V Santa Cruzu de la Sierra, kjer živi, vodi neprofitno galerijo. Je kiparka, slikarka, oblikovalka plakatov, ilustratorka, kostumografka in scenografka, ki razstavlja po vsem svetu, povsod osvaja tudi številne nagrade. Po najinem pogovoru je nekaj slikarskih platen in barv nesla mlademu slikarju, prebežniku iz Afganistana, v krizni center. V ljubljanski Kresiji je na ogled njena razstava Migracije, Beg v življenje.
Več kot trideset let živite v Boliviji. Kako vas je odneslo tja?
»Odneslo« me je leta 1981, novembra, najprej za štiri mesece v Severno Ameriko. Tam sem še imela denar, a se mi še ni dalo vrniti v Evropo, sem si mislila, če grem zdaj domov, le kdaj bom spet šla čez lužo! Poklicala sem prijatelje, ki so bili takrat v Boliviji, in tam me je zagrabilo. V Boliviji sem od februarja leta 82.
Kaj vas je »zagrabilo«?
O Bledu: »Bled je kinč nebeški! (smeh) Bled so otroški spomini, Bled imam v podzavesti, Bled ostaja tak, kakršen je bil. Morda se je zamenjal profil turistov, prej so bili Nemci, zdaj so Korejci.«
Ta dežela je zares eksotična – ali pa je bila v tistih časih. Ko danes gledam kakšnega Avstralca, ki se na Discovery Channelu ovija s kačo … to je tam res vse bilo! Krokodili ob rekah, reke si moral prečkati s splavom, na katerega so ti naložili avto … Še danes me je sram, ko se spomnim, kako smo šli prvič do te reke in ob njej videli kolibe, pokrite s slamo, čisto preproste. In sem vprašala: »Ja kdaj pa pridejo ti ribiči sem lovit?« To niso bile začasne kolibe za ribiče, v njih so kar lepo živeli ljudje, ves čas. To so bile njihove hiše. In po 35 letih me je še vedno sram, da mi to ni bilo jasno. Prva leta so mi bila zato res čista eksotika, dokler se nisem navadila, tudi revščine. Ni se lahko navaditi tega. In ni se lahko odločiti, da boš ostal. To je najtežje. Tudi s slikarstvom ni lahko shajati in se uveljaviti. Res je slikarstvo univerzalni jezik, ki ga razumejo povsod, a po nekaj letih v Boliviji sem že hotela obupati. Hišo sem imela polno slik in kipcev, nihče jih ni hotel kupiti. A me je kolega Argentinec po telefonu iz New Yorka, kjer je živel zelo revno, prepričal, da ne smem odnehati, da sem nadarjena. Sem si rekla, če je zame zapravil toliko denarja za telefon, je to »klic«. Čutila sem, da sem mu dolžna. Njemu se lahko zahvalim, da me ni minilo.
Ostali ste seveda zaradi ljubezni.
Lucho Fernandez de Cordova je priznan arhitekt, on je moj kritik, ki mu najbolj zaupam, kar se tiče mojega dela. Je tudi glasbenik. Nikoli v življenju me ni oviral, vedno me je samo podpiral in mi stal ob strani. Čeprav je bilo na začetku težko.
Kako se je začela ljubezen?
Prvič sva se videla na prireditvi za miss Bolivije, tam je to še vedno priljubljen ritual. Ker se nekateri niso strinjali z izbiro lepotice, sta se vnela prepir in pretep, zatem je prišla vojska. No, takrat sem ga prvič videla, skrita za odrom. Pozneje, ko je prišla demokracija, sva se srečevala na kulturnih prireditvah, na razstavah. Umetnost naju je povezala.
In ljubezen še kar traja?
Jaz verjamem v ljubezen! (smeh) Treba je zaupati, oseba, s katero si, ti mora dati čutiti, da si nekaj vreden, da imaš včasih tudi prav. Predvsem pa je človek z drugim človekom zato, da mu je bolje. Ne zaradi koristoljubja, sicer je bolje, da si sam. In Lucho mi je pomagal, da imam več samozavesti. Umetniki smo samokritični, po odprtju na primer mislim, da bom zbolela, in on me dobro pozna, te moje vzpone in padce. Razume me, ve, kako delujem. In to je neprecenljivo, da si lahko tak, kakršen si.
Otroci?
O mami, slikarki Meliti Vovk: »Mama me je vedno podpirala, nekajkrat nas je prišla obiskat v Bolivijo, me prepričevala, naj vendar zamenjam barve, ker sem imela bolj sive tone. Občudujem jo, koliko je narisala. Njeni predali so polni risb, ona je narisala vse. Vse otroke, kako smo rasli, nismo imeli fotoaparata, pa je risala. Koliko ur skiciranja je bilo to! Kakšna mojstrica je bila! Tudi ko je prihajala k nam, je sedla v kot in risala. Imeti slavne starše je sicer dobro, ker so me že kot otroka vozili po svetu in mi kazali muzeje, cerkve, kapelice in galerije, in sem s tem dobesedno prepojena, po drugi strani pa sem se vedno spraševala, ali sem v mali Sloveniji dobila nagrado ali delo zato, ker sem dobra, ali zaradi staršev. Za samozavest mladega človeka to ni bilo dobro, zato sta bila moj odhod in to, da mi je uspelo v tujini, zame pomembna. Da sem našla svojo pot.«
Imava dva otroka: Martina, ki je arhitekt, star je 26 let, hči Ines pa dela magisterij iz grafike v Londonu. Oba sta šla študirat v Evropo, sama sta tako želela, midva ju nisva nič »rinila«. Martin se je vrnil in dela z možem, Ines pa še študira, bomo videli, kako se bo odločila.
Kako danes gledate na Bolivijo, ki je postala vaša druga domovina? Koliko se je v tem času spremenila?
Ko nekje živiš, ta dežela postane manj eksotična. Kar je čisto v redu, ker potem postaneš bolj kritičen, realističen do nje. Ko je prišla demokracija, smo mislili, da bo prinesla blaginjo in pravico, a za demokracijo morajo biti ljudje vzgojeni, zreli, spoštljivi do tistih, ki mislijo drugače, sicer demokracija ne deluje – in v Boliviji smo še zelo daleč od nje. V mestu, kjer živim, v Santa Cruzu, je bilo ob mojem prihodu 350.000 prebivalcev, zdaj jih je milijon in pol. Del Bolivije je gorat, drugi del je tropska nižina, kjer živimo mi. Ljudje tam so odprti, upajo si, vedno najdejo način preživetja, nimajo strahu pred bankroti, vedno so optimistični – in v takem okolju je lepo živeti. Jaz sem hvaležna usodi, da lahko veliko potujem, vidim veliko sveta, muzejev, razstav, in košček tega zato vedno prinesem s seboj domov. Tudi zato sem s prijateljema odprla umetnostno galerijo, kamor vabimo tudi tuje umetnike, da lahko ljudje vidijo, kaj se dogaja po svetu.
Vaša galerija je brezplačna.
Lahko rečem, da je galerija, ki sem jo pred enajstimi leti ustanovila še z dvema prijateljema umetnikoma, najbolj obiskana kulturna institucija v Boliviji. Imamo 9500 obiskovalcev na mesec. Odprta je do devetih zvečer, da ljudje lahko pridejo po službi. Preuredili smo jo iz zelo zanemarjene stavbe. Denar smo naprosili od zasebnikov, od barv, luči … delali smo s kar najmanj denarja, vložili vanjo veliko fizičnega dela, ne vem, ali bi se tega še enkrat lotila. A vztrajam pri njej, edina od vseh treh sem ostala, saj je delo brezplačno. Zdaj se že sama podjetja ponujajo, da so sponzorji, zaupajo nam. Ko so nam jo hoteli vzeti politiki, so ljudje protestirali. (smeh) In to mi je bilo v zadoščenje. Začetek je bil pa res težak.
Kako iz Bolivije doživljate Slovenijo?
Morda nimam več prave, realne slike, a ko pridem v Slovenijo, se mi zdi, da ljudje preveč jamrajo – nad prometom, nad zdravstvom, nad vremenom, nad tujo zavistjo, nad vsem se pritožujejo. Kot da imajo premalo energije, da bi kot državljani lahko kaj naredili, ukrenili, pomagali. Vlada neka pasivnost. Če primerjam Slovenijo in Bolivijo, na primer njuno zdravstvo, bi Slovence poslala pred bolivijske bolnišnice, da bi videli, kako lahko revež pred vrati umre, če nima denarja. Morda nas je Slovence razvadil socializem, ko naj bi namesto nas vse naredila država. Morda potrebujemo še nekaj let, da postanemo bolj dejavni. Sicer pa je dežela res lepa, sami gozdovi in asfaltirane ceste.
Razmišljate o vrnitvi v Slovenijo?
Pravzaprav vsa družina, vsi malo sanjamo, da bi bilo krasno, če bi živeli malo v Sloveniji in malo v Boliviji. Moj mož je star nekaj čez 60 let, upa, da bomo imeli malo več časa in denarja in bi poletja preživljali tukaj. Zime so pa hude v Sloveniji, dan je prekratek, ob štirih je tema! (smeh)
Sta otroka navezana na Slovenijo?
Z otrokoma sem v vseh teh letih vsako leto prihajala v Slovenijo, razen kadar je k nam prišla moja mama. Martin dobro govori slovenščino, Ines sicer ne, ker je kar težko otroka naučiti slovensko. Martin pravi, da ko bo imel otroke, jih bo peljal na Bled, da se bodo kopali v jezeru in smučali. Tako se ta povezava ni izgubila. Starša sva pač z dveh kontinentov. Ko sta šla oba otroka študirat v Evropo, sem malo razmišljala: ko greš v svet, ni lahko, a te to zelo obogati, postaneš bolj toleranten.
Koliko se posvečate vašemu delu, ustvarjanju?
Moj oče, Bojan Štih, mi je rekel, da mora biti umetnik kot vernik, ki vsak dan malo moli – tudi umetnik mora vsak dan narisati vsaj eno črto. In to imam vcepljeno, disciplino, muze ne priplavajo kar same od sebe. Zato grem vsak dan v atelje.
In tam čakate muze? Kdaj pridejo, podnevi, ponoči?
Sem bolj popoldanski, nočni tip, tako da po dveh kavah in časopisu lahko začnem. (smeh)
Povabili so vas na pogovor kot kandidatko za častnega konzula v Boliviji.
Slovenija ima samo dve ambasadi v Latinski Ameriki, eno v Buenos Airesu in drugo v Braziliji, ki »pokrije« tudi Bolivijo. Obljubim lahko samo to, da lahko pomagam na kulturnem področju, v gledališču, pri festivalu baročne glasbe, pri knjižnem sejmu, pri gospodarstvu malo težje. Mislim tudi, da kultura širi obzorja in pomaga, da je svet boljši, bolj toleranten.
Koliko Bolivijci poznajo Slovenijo?
Pred leti smo v naši galeriji pripravili razstavo fotografov Dela in takrat je prišlo 26.000 obiskovalcev. Pa ni bila turistično naravnana, ampak fotoreportersko. Mene vedno predstavljajo kot »artista Eslovena e Boliviana«, ker sem neke vrste emigrantka. Drnovšek je bil edini evropski predsednik, ko so Eva Moralesa imenovali za predsednika. Takrat so našega predsednika videvali prav povsod: ko je televizija prenašala inavguracijo, je bil on na tribuni med Indijanci, ne med »belci«, ko je predsednik stopil na balkon nad množico, da bi pozdravil ljudstvo, je bil Drnovšek za njim. Galeristka iz La Paza me je klicala in rekla, da je mislila, da je morda njegov varnostnik. (smeh)
Kako je nastala razstava o migrantih v Kresiji?
Tudi sama sem migrantka, čeprav iz čiste radovednosti do sveta, ne iz nuje. A vem, kako je, če nisi doma. Vedno se sprašuješ, ali imaš pravico do mnenja v deželi, v kateri živiš. V svoji domovini jo imaš. A če si begunec, če je v tvoji domovini vojna … ta begunska kriza me je osebna prizadela. Živim v tako imenovanem tretjem svetu, kjer človekovih pravic velikokrat ne spoštujejo, in gledam Evropo, ki je zibelka človekovih pravic, socialna, napredna, revolucionarna, in potem berem o Afričanih, ki se utapljajo v Sredozemskem morju in zatem čakajo v Lampedusi, Evropa jih pa gleda zviška. In to je ta pravična Evropa? Je to sploh mogoče? Tisoči hodijo po blatu, brez cilja, pomagajo jim samo posamezniki, politiki pa ne. Nihče ne gre od doma, ker mu je lepo. Stiska teh ljudi, ki se gredo stiskat v tiste čolne … s tem sem bila obsedena, zelo me je prizadelo. In iz te nemoči je nastala razstava. Dajmo, pomagajmo jim, mogoče je samo začasno, nekaj je treba storiti, ne morejo prezebati v šotorih v Grčiji, saj so otroci, starci, invalidi! Režejo žico ponoči … (solze ji napolnijo oči) To je grozno. Kakšni so ljudje, ki ne marajo beguncev?
Bi vzeli begunce k sebi domov?
Seveda bi jih! Absolutno. Saj so tudi Srbi sprejeli Slovence med drugo svetovno vojno. Moji prijateljici, ki je delila čaj beguncem na meji, so sosedi rekli, ali je ni sram, da je to počela.
Kaj pa je zares pomembno v življenju?
Kaj pa vem, to, da si zdrav. Pa da te ima kdo rad. Da ne izgubiš motivacije in vere v to, da se da kaj narediti. Moja tašča je stara 91 let in se zanima za vse, gleda nogomet, da se lahko o čem pogovarja z mularijo. Ona mi je vzor. To je občudovanja vredno. Da si radoveden. D
