Pomirjena
Nama s kolegico je prinesla darilci. V minulih letih smo skupaj preživele kar nekaj njenih kriznih stanj, tokrat pa je bilo videti, da se počuti odlično in da ima vajeti življenja trdno v svojih rokah. To je bilo čudovito popoldne, polno smeha. Edina stvar, ki sem se je ob tem posebej zavedala, je bilo to, da naju s kolegico ves čas pozorno opazuje, posluša, z nasmehom prikimava in nama daje vedeti, da naju ima rada, kot da bi bila pomirjena na neki višji ravni. V redu, pokadila je džojnt, sem si rekla. To bo to. Šele pozneje sem pomislila, da je bila pomirjena zaradi tega, ker je sprejela odločitev: odločitev o tem, da bo to zadnji praznični december v njenem življenju.
Potem pa sem v iskanju pojasnila naletela še na mnenje profesorja Diega de Lee, predstojnika Slovenskega centra za raziskovanje samomora:
»Ne da bi kazali kakšno specifično predsamomorilsko stanje, je veliko ljudi v svojih zadnjih dneh videti zelo vznemirjenih; da bi našli izhod iz tega globokega nemira in neznosnega življenjskega položaja, se v določenem trenutku odločijo, da bodo naredili samomor. To odločitev sprejmejo po obdobju velike razdvojenosti. Ko se odločijo, pa postanejo kot voda v jezeru – umirijo se. Pomirili so se, ker so sprejeli odločitev. Zdaj lahko uresničijo načrt.«
Zakaj december?
Je torej prav decembrski čas, ko nas terorizirajo zahteve po veselju in praznovanju, tako zelo naporen za ljudi, ki so se znašli v stiski? Je decembra še več samomorov kot sicer?
»Decembra, torej v prazničnem času, se število samomorov le nekoliko poveča. Običajno je to povečanje manjše, kot si to laično predstavljamo. Spomladi je namreč povečanje števila samomorov precej bolj očitno. A med prazniki kljub vsemu opažamo porast izražanja stiske, tako se, denimo, poveča število klicev na krizne telefone, pa tudi število ogledov spletnih strani za pomoč v stiski.
Stiske ranljivih ljudi so v prazničnem času pogosto povezane s predstavami, da moramo biti v tem času dobre volje, da se moramo veseliti življenja in preživljati prijetne urice z drugimi. Stres, depresivni simptomi, tesnoba in osamljenost lahko pripomorejo k temu, da v prazničnem času težje doživljamo čustva veselja. V tem obdobju so zelo ranljivi tudi ljudje, ki so nedavno izgubili katerega od bližnjih – zaradi smrti, ločitve, selitve ali kakšnega drugega razloga. Pogrešanje ljubljenega človeka je v tem času intenzivnejše in lahko prebudi občutek osamljenosti,« nam pojasni psihologinja Nuša Zadravec Sedivy, raziskovalka Slovenskega centra za raziskovanje samomora.
Točka, ko postane življenje nevredno življenja
Če čutiš hudo duševno stisko ali imaš samomorilske misli, poišči strokovno pomoč v organizacijah, ki ponujajo neposredno pomoč. Lahko se obrneš na svojega osebnega zdravnika ali na:
112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur na dan)
116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan od 12. do 20. ure)
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
Pomoč za mlade je na voljo tudi na spletni strani To sem jaz. Za odrasle so na voljo brezplačna svetovanja v Svetovalnicah MOČ, v zdravstvenih domovih pa so brezplačno na voljo delavnice Podpora pri spoprijemanju z depresijo.
Zakaj je naredila samomor odlična novinarka, lucidna in izobražena ženska? Ni mogla premagati travmatičnih dogodkov iz otroštva, ki so jo zaznamovali, in depresije, ki se je izmenjevala z manično vznesenostjo? Zakaj je klonila in zakaj ni klonil profesor Diego de Lea, ki je imel dobro opravičilo za to, da naredi samomor? Namesto tega je postal eden najuglednejših svetovnih psihiatrov, ki so se specializirali za samomore. Profesor Diego de Lea je namreč v rodni Padovi doživel družinsko tragedijo: v istem večeru sta mu v prometni nesreči umrla oba sinova.
Od kod črpati moč, ko pridemo do točke, ko se nam zazdi življenje nevredno življenja?
Ob hudih samomorilskih mislih ljudje včasih te svoje stiske ne želijo zaupati drugim. Včasih zato ne, ker nočejo nikogar obremenjevati s svojimi težavami. Včasih se teh svojih misli sramujejo ali pa se jim zdi, da jih ljudje ne bodo razumeli. Številni tudi ne zaupajo sistemu pomoči, v katerem delujejo zdravniki, psihologi in različni svetovalci. Vendar izkušnje kažejo, da je prav pogovor o stiski eden najboljših načinov, na katere se lahko razbremenimo.
»Za samomorilsko krizo je značilen tako imenovani tunelski vid – to pomeni, da človek ne vidi drugih alternativnih pogledov ali rešitev za položaj, v katerem se je znašel,« pojasni psihologinja Nuša Zadravec Sedivy.
Dejstvo pa je, da lahko čez čas na ta isti položaj pogledamo s povsem drugačnega zornega kota. Vsak novi trenutek človeku omogoča, da poišče in tudi najde način, na katerega lahko odpravi te svoje težave. Če se v času decembrske pretirane, umetne in zlagane vznesenosti, ki jo vsiljivo spremlja glasba z vsemi mogočimi zvončki in zvončkljanji, počutite še bolj osamljeno, tesnobno ali celo depresivno, boste čez čas na vse skupaj zagotovo lahko pogledali s povsem drugačnimi očmi.
Včasih ne pomagata ne pogovor ne druženje, odločitev je bila sprejeta. Tako kot se je za ta korak lani odločila moja prijateljica. Zanjo ni bilo dileme o vprašanju, ali živeti ali umreti. December pri tem najbrž ni imel (skorajda) nobene posebne vloge.
