Novice Svet24

»Zdravilo in cepivo, ki ju preizkušamo, za zdaj obetata, saj vplivata na za možgane škodljivi beljakovini, ki povzročata demenco. Dosedanji rezultati so ugodni in ni stranskih učinkov, kar je še posebej razveseljujoče,« je začela dr. Milica Gregorič Kramberger, dr. med., specialistka nevrologije in voditeljica Centra za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki v Ljubljani, kamor zdravniki družinske medicine napotijo tudi posameznike, ko posumijo, da jim pešajo možgani.

Šimen Zupančič

Krivca za demenco

Možgane sicer lahko pestijo številne bolezni. »Med najbolj znane in pogoste spadajo glavobol (migrena), možganska kap, epilepsija, motnje spanja, možganski tumorji, multipla skleroza, Parkinsonova bolezen in demenca, obstajajo pa še številne druge,« je povedala. Za vse vrste demenc je značilno propadanje možganov. Zaradi tega imajo bolniki običajno prizadet spomin (sprva le kratkotrajnega, z napredovanjem bolezni tudi dolgotrajnega), mišljenje, orientacijo, razumevanje, računanje, izražanje, presojo, govorjenje itd.

»Upad omenjenih sposobnosti je s časom tolikšen, da na koncu bolnik ne ve ničesar več.« Pogosto še sebe ne prepozna, če se vidi v ogledalu, svoje otroke ima za mamo ali očeta itd.

»Menimo, da sta v primeru Alzheimerjeve bolezni za možgansko propadanje, ki lahko poteka hitro ali počasi, krivi dve beljakovini: amiloid, ki se nabira med možganskimi celicami, in tau, ki se razrašča v celicah možganov,« razloži.

Zakaj se to dogaja, znanost še ne ve.

Cepivo bo revolucija!

Dejavniki tveganja za demenco
Naštejmo le najpogostejše:
starost je vodilni in najpomembnejši vzrok za demenco. Če dolgo živimo, se temu dejavniku tveganja ne moremo izogniti. Pred 65. letom zboli za demenco le odstotek ljudi, vzrok pri tistih, ki zbolijo prej, je pogosteje deden. Po 65. letu pa zbolevanje strmo raste. Pri osemdesetih ima demenco že vsak tretji posameznik oziroma posameznica, pri devetdesetih pa vsak drugi;
ženski spol je pomemben dejavnik tveganja, saj je med bolniki z demenco žensk dvakrat toliko kot moških;
srčno-žilne bolezni povzročajo vaskularno oziroma žilno demenco. Mednje spadajo: ateroskleroza, visok krvni tlak, povišan holesterol in možganska kap;
sladkorna bolezen tipa 2 prav tako predstavlja dejavnik tveganja za demenco;
depresija lahko pomeni začetek Alzheimerjeve demence;
nizka izobrazba oziroma vseživljenjska miselna lenoba;
poškodbe glave;
prekomerna telesna teža in telesna neaktivnost;
prekomerno uživanje alkohola.

Prvo potencialno zdravilo proti Alzheimerjevi bolezni in drugim demencam, ki ga preizkušajo tudi v Sloveniji, je v obliki cepiva. To zdravilo, ki še nima imena, uničuje bolezensko obliko beljakovine tau v možganskih celicah.

»Rezultati prve faze kliničnih študij, ki so jih opravili v Avstriji, točneje na nevrološki kliniki v Gradcu, so obetavni: cepivo, ki so ga preizkusili pri tridesetih bolnikih z demenco, je pokazalo, da v tem času bolezen ni napredovala. Zdravilo pa tudi ni povzročilo stranskih učinkov oziroma nima škodljivih posledic.«

V drugi fazi te študije sodeluje poleg Švedske, Nemčije, Avstrije, Poljske, Slovaške in Romunije tudi Slovenija. »V raziskavo bo po vseh državah skupaj vključenih 185 ljudi z demenco. V Sloveniji naj bi sodelovalo 15 bolnikov, po pet v Ljubljani, Mariboru in Novi Gorici.«

To cepivo spodbuja bolnikovo telo, da samo prepozna škodljive beljakovine in ustvari lastna protitelesa proti njim. »Če bo cepivo učinkovito, bo to prava revolucija!« Na svetu je namreč ta hip že približno 47, v Evropi približno devet milijonov bolnikov in v Sloveniji 33 tisoč. Čez dvajset let naj bi se – predvsem zaradi staranja prebivalstva – to število podvojilo. »Vse, ki sodelujemo v teh kliničnih raziskavah, bo seveda najbolj zanimalo, kako učinkuje cepivo na beljakovino v možganskih celicah in ali je uporaba varna.« 

Infuzija

Drugo zdravilo, ki ga bodo prav tako preizkušali v Sloveniji, bodo izbrani bolniki dobili v obliki infuzije v žilo. »Ta snov se imenuje crenezumab in deluje proti amiloidni beljakovini. Infuzijo bo bolnik prejemal enkrat na mesec dve leti zapored.« Sogovornica je omenila, da je to zdravilo že v tretji fazi kliničnih raziskav in da ga bo v tej fazi preizkusilo več kot 750 bolnikov iz Evrope in ZDA. »Do zdaj so rezultati obetajoči. Tudi to zdravilo uničuje beljakovine, ki povzročajo demenco oziroma propad možganskih celic.«

Primerni bolniki

Vsi, ki sodelujejo v kliničnih raziskavah, imajo običajno največ težav s tem, da najdejo primerne bolnike. »V našem primeru iščemo tiste z začetno oziroma blago obliko Alzheimerjeve bolezni brez pridruženih pomembnih drugih bolezni. Poleg tega vemo, da je zdravljenje demence lahko uspešno le v začetni fazi, ko bolezen še ni uničila možganov.«

Pa še nekaj poudari: »Za uspešno klinično študijo je potrebno tudi zelo dobro sodelovanje in soglasje z bolnikom in svojci, saj gre za aktiven in večkrat tudi zahteven čas, ki ga preživimo skupaj.«

Sicer pa sogovornica meni, da je možnost sodelovanja slovenskih bolnikov v dveh tovrstnih kliničnih študijah zelo pomembno za nas. »Le upamo lahko, da se bo katera od preizkušenih snovi dejansko izkazala za zares uspešno pri zdravljenju te izjemno težke bolezni!«

Če se bodo nove oblike zdravljenja izkazale za dobro prenosljive, učinkovite in varne tudi v nadaljnjih fazah kliničnih študij, potem lahko upamo, da bodo nove oblike zdravil v redni uporabi že čez nekaj let. »Sicer pa v svetu poleg teh dveh zdravil preiskujejo in preizkušajo še številna druga. Zato upam, da bo vsaj eno od teh novih zdravil zaustavilo propadanje možganov.«

Čim prej k zdravniku

Sicer pa poudarja, da je treba za vsako bolezen, še posebej za demenco, čim prej k zdravniku! »Oziroma takoj, ko smo opazili, da smo začeli pozabljati, ali ko nas na to opozorijo drugi!« Že zdaj je namreč možno napredovanje demence vsaj za eno leto ustaviti. A le v primeru, če dobi bolnik zdravila v prvi fazi bolezni.

Najprej obiščemo svojega zdravnika. Če bo presodil, da gre za začetno kognitivno (spoznavno) motnjo ali demenco, nas bo napotil k ustreznemu specialistu, psihiatru ali nevrologu. Samo ta dva namreč lahko dasta pravo diagnozo in predpišeta ustrezna zdravila! »Če pridejo k nam bolniki z zelo napredovalo demenco, lahko le lajšamo številne moteče znake in simptome: napadalnost, blodnjavost, nespečnost, depresivnost itd.«

»Odprta hiša«, na vrsti boš takoj!

Na psihiatra ali nevrologa je treba v večjih slovenskih mestih čakati tudi šest mesecev in več.

Seveda se postavlja vprašanje, kako v prvi fazi demence do ustrezne pomoči, če so čakalne dobe (pre)dolge. Na psihiatra ali nevrologa je treba v večjih slovenskih mestih čakati tudi šest mesecev in več.

Sogovornica odgovarja, da so uspeli še v enem evropskem projektu. Tako bodo prihodnje leto skupaj z Nizozemsko, Švedsko, Španijo in Nemčijo tudi Slovenci z evropsko pomočjo nekajkrat v letu za en dan odprli posebno ambulanto (projekt tako imenovane odprte hiše) za ljudi, ki sumijo, da imajo kognitivne motnje ali začetno demenco.

»V to ambulanto na Nevrološki kliniki v Ljubljani bodo tisti dan ljudje lahko prišli brez napotnice in brez predhodnega naročanja. Pričakala jih bo ekipa naših strokovnjakov, jih pregledala in opravila presejalne teste za demenco ter jim svetovala.«

Upajo, da jim bodo v tem projektu, ki zajema še številne druge dejavnosti poleg tako imenovane odprte hiše, pomagali tudi družinski zdravniki in diabetologi, saj je sladkorna bolezen zelo velik dejavnik tveganja za demenco.

Presejanje?

Ne pozabimo, da povprečni bolnik z demence živi več kot deset let. Zanj pa že danes v povprečju skrbijo trije ljudje. 

Če jim bo to presejanje zdravega prebivalstva uspelo, bi lahko že govorili, da gre za nekaj podobnega kot pri ZORI, SVITU in DORI, torej pri zgodnjem odkrivanju raka materničnega vratu, črevesa in dojke? »Oh, ne prehitevajmo! To še ne bo nacionalni projekt zoper demenco, saj bo ta program za zdaj trajal le tri leta. Bi ga pa z veseljem nadaljevali, če bi zanj dobili ustrezna sredstva doma.«

Na koncu dr. Krambergerjeva poudari, da je vsaka preventiva boljša in veliko cenejša od zdravljenja demence, da ne govorimo o kakovosti življenja bolnikov in svojcev. Ne pozabimo, da povprečni bolnik z demence živi več kot deset let. Zanj pa že danes v povprečju skrbijo trije ljudje. »Končno so bili posredni in neposredni stroški zdravljenja demence že pred leti ocenjeni na odstotek svetovnega BDP-ja. To pomeni, da za zdaj ostaja demenca, ki je sodobna medicina še ne zna pozdraviti, ena najdražjih bolezni današnjih dni,« je sklenila.