Na vprašanje, ali je ozdravljena, nima odgovora. Ve samo to, da se je v zadnjih treh letih naučila živeti s svojo motnjo hranjenja, tako kot se morajo nekateri ljudje naučiti živeti s katero od organskih bolezni. Po desetletju prenajedanja je neko noč pred tremi leti padla zadnja kaplja v že tako prepolno čašo: že tako do konca prenažrta se je lotila še potic iz zamrzovalnika. Jedla je in jedla, vse dokler ni obležala na tleh. Ni imela moči, da bi poklicala reševalce.
Čeprav nima pomislekov do razkrivanja svoje identitete, mi je 32-letna Tina (tako sem jo poimenovala v članku, op. avt.) pojasnila, da lahko o načinu zdravljenja govori zgolj kot anonimna oseba. To je pravilo OA Slovenije, slovenske različice svetovno znane skupnosti Overeaters Anonymous.
Člani skupine poskušajo okrevati s pomočjo osebnih srečanj z drugimi člani OA, s srečanji v skupini, z medsebojno podporo, izmenjavo izkušenj, z delom po programu »Dvanajst korakov« in s pomočjo izročil.
Jaz sem Tina in sem prekomerna jedka
Pred menoj sedi čudovita temnolaska z velikimi očmi in lepo postavo. Dekle, ki se še vedno ne doživlja v tej luči. Njeno življenje je krojila slaba samopodoba, sama sebi se je zdela ogabna. Zgovorna je in izjemno pametna. Po poklicu je grafična oblikovalka, nekdaj pa je celo študirala matematiko. Na svojo bolezen gleda kristalno jasno, kot da bi bila nekdo drug, nekdo, ki je do potankosti raziskal in spoznal bolezen drugega. Čeprav gre za motnjo hranjenja, je Tini ljubše, da to stanje imenujemo bolezen. Kajti prav to, da jo je opredelila kot bolezen, je bil eden prvih korakov na izredno težki poti zdravljenja.
»Morala sem se prenehati spraševati, kje so vzroki za moje trpljenje in posledično prenajedanje. To svoje ravnanje sem morala prenehati jemati kot del svoje identifikacije in si priznati, da sem bolna. Tako kot bolezen sprejme paraplegik ali sladkorni bolnik, v zameno za to pa nato dobim kolikor toliko normalno življenje.«
Prenajedla se je vsakič, ko je čutila praznino
Tina je v ta pogovor privolila zato, ker lahko s tem nekomu pomaga, da bo prepoznal svojo bolezen. Kako hudo je, pričajo prizori prenajedanja v minulih letih. »Razsežnosti te odvisnosti so zastrašujoče. Za hrano sem bila pripravljena narediti vse: lagati, krasti, prodati svoje telo, zamenjati seks za hrano, jesti iz smeti … Ko smo imeli goste, sem na skrivaj požrla vse, kar je ostalo. Če sem šla kam na obisk in vedela, da tam ne bo veliko hrane, sem se pred tem hitro prenajedla. Praznovanj se bolj spominjam po hrani kot po vsebini odnosov. Hkrati pa se je vse vrtelo okoli tega, koliko kilogramov imam, kako sem videti, kako ogabna sem. Potem so sledili diete, hujšanje, postenje …«
»Mi smo 'džankiji', le da je naša droga idealizirana. Prepričana sem, da je odvajanje veliko lažje celo za odvisnike od heroina, saj te droge nihče ne idealizira. S hrano je težje, saj zdravi ljudje težko dojamejo, da je lahko tudi hrana za nekoga droga. Živimo v času, ko je hrana povzdignjena na piedestal kot nekaj posebno lepega. Jaz sem se morala naučiti tega, da je hrana samo zato, da se nahrani moje telo. Da lahko jem samo to, kar smem, kar si lahko privoščim, kar mi je v tem trenutku na voljo, torej brez slehernih presežkov, brez kompliciranja, brez velikega razmišljanja o hrani in brez poglabljanja v kulinariko.«
Tina se je prenajedla vsakič, ko je čutila praznino, in to je bilo velikokrat. Jedla je in se redila. Na koncu je tehtala 108 kilogramov. Hkrati pa je imela obdobja, ko se je kaznovala in ko je poskušala shujšati. Preizkusila je vse mogoče diete. »Očitala sem si, da nimam dovolj volje, da bi se ustavila pri hrani, da nisem dovolj dobra, da nisem dovolj striktna, da nisem dovolj vztrajna … V resnici pa je bilo prav nasprotno. Ljudje, ki nas pesti ta bolezen, smo po značaju najpogosteje zelo vztrajni, preveč težimo k popolnosti, preveč smo disciplinirani na vseh področjih. Želela sem si, da bi bila v vsem najboljša, želela sem si izstopati, biti glavna … Potrebovala sem presežke. Bolezen se na enak način odraža na vseh področjih, vse si želimo zajemati z veliko žlico. To ni dovolj dobro, sem si nenehno govorila, devetica ni dovolj dobra ocena zame, moram jo popraviti … Pri vseh stvareh sem šla do konca, prek svojih možnosti in prek svojih meja. Predvsem pri hrani. Bila sem kompulzivna prekomerna jedka, torej volumenska jedka. Jedla sem ogromno, ogromno, ogromno.«
Zanikanje ohranja odvisnost
Neverjetno je, da si v vseh desetih letih ni nikoli dovolila pomisliti, kaj šele priznati, da je bolna. Se vsa ta leta ni zavedala, da se prenajeda? »To je bolezen, katere glavna naloga je, da nas prepriča, da nismo bolni. Gre torej za zanikanje. Ne iščeš pomoči, ker to ohranja odvisnost. Ta mora ostati skrita. Bolni del mene me je ves čas prepričeval: 'Vse je v redu. Ti samo jej. Vse imaš pod nadzorom. Ne skrbi.'«
Že pri 21 letih je iskala pomoč v skupini pri dr. Janezu Ruglju. »Čutila sem duševno bolečino. Čutila sem, da ne obvladujem življenja. Spraševala sem se, kaj se dogaja, kaj bi morala spremeniti. Vsa ta leta je bilo življenje zame eno samo trpljenje. Nisem mogla ubežati občutku, da je življenje pekel, nenehno pekel. To je občutek, ki te vsega zasvoji, in sčasoma nisem nič več verjela, da je mogoče izstopiti iz tega peklenskega kroga.«
Kako se je počutila, kadar se je res močno prenajedla? »Obupno, krivo. Vse bi dala, da bi se to nehalo. Nisem razumela, zakaj moram tako živeti. Pravijo, da na OA prideš po tem, ko si že vse poskusil in ko se je odnos do hrane in telesa razširil na vsa druga področja življenja,« je iskrena Tina.
Pred tremi leti se je začelo vse podirati. Nič več ni mogla skrivati tega, da njeno življenje na vseh področjih poka po šivih, da da trpijo partnerstvo, primarna družina, služba, študij … »Ničesar več nisem obvladovala in nič več nisem mogla metati peska v oči drugim, češ, saj je vse pod nadzorom. Najbolj se je zatikalo pri spolnosti in financah. Nič več nisem znala zaslužiti denarja, ravnati z njim, določiti cene svojega dela … Logično, saj imamo na obeh področjih opravka z dojemanjem osebne vrednosti.«
Samomor kot rešitev
Uradna medicina ni prepoznala razsežnosti Tinine bolezni in njenega stanja. Še zlasti ne osebna zdravnica, ki je Tini svetovala, naj manj je in naj namesto obrokov v torbici nosi korenček, da ga bo lahko, če bo lačna, grizljala.
»Na koncu sem bila prepričana, da je lažje umreti kot živeti v tem prenažrtem telesu. Tisto poletje, preden sem začela hoditi na srečanja OA, sem bila popolnoma na tleh. Seveda sem razmišljala tudi o samomoru. Nisem imela denarja za psihiatra. Pisala sem na oddelek za mentalno zdravje v Polju. Vprašala sem jih, ali mi lahko pomagajo, napisala sem jim, da nujno potrebujem pomoč, sicer bom kapitulirala. Pisala sem psihiatrom po Ljubljani, ali bi me bil kdo pripravljen vzeti na zdravljenje. Oglasila se je le ena gospa in me povabila, naj pridem k njej naslednji teden. Na oddelku za psihiatrijo pa mi je neka zdravnica po pogovoru dejala, naj si ogledam prostore, v katerih naj bi me imeli zaprto tri mesece. Tega si nisem želela, a če sem že takšna poraženka v življenju in če je to treba, tudi jaz ne vidim boljše rešitve. Na srečo sem tisti drugi psihiatrinji med prvim srečanjem povedala, da imam pomisleke do hospitalizacije, ki so mi jo predlagali. 'Vas je treba pahniti v življenje, ne pa zapreti. Še naprej prihajajte k meni.' Ona mi je bila v resnici za zgled. Je človek, ki veliko ve, ki čuti življenje, ki čuti svoje telo, ona je bila moja vzornica v pravem trenutku. Imela je vse tisto, česar jaz nisem imela. In tako sem vzporedno hodila k njej in na srečanja OA.«
Začetek, ki ni obetal
OA so v Ameriki ustanovili leta 1960, pri čemer so se zgledovali po Anonimnih alkoholikih (AA), od katerih so prevzeli tudi program okrevanja »Dvanajst korakov.«
»Pred prvim sestankom v OA sem se zelo bala. Ko sem se ga vendarle udeležila, se mi je zdelo vse skupaj neumno in povsem neprimerno zame. Vse se mi je zdelo slabo organizirano. Zdelo se mi je, da bi morala tukaj kar jaz marsikaj urediti. Spet jaz, ki bi rada držala vajeti! Bila sem vzvišena nad drugimi … Drugi del mene pa mi je šepetal, naj se zazrem vase, da sem popolnoma na tleh in da se moram prepustiti ter se povsem odreči nadzoru. Štiri srečanja so se končala porazno. Po vsakem sem se kot zanalašč prenažrla.«
A je Tina kaj hitro začutila, da ji ta srečanja pomagajo. Že na začetku se je naučila tega, da je njena bolezen triplastna, da je duhovna, čustvena in fizična. »Ta pošast ima namreč najmanj tri glave. OA je bolj skrbela za mojo duhovnost, psihično mi je pomagala psihologinja, ki mi jo je priporočila psihiatrinja, za fizično področje in veselje pa je poskrbel pes, s katerim sem hodila na sprehode.«
Tiger v kletki
Lahko jim pišete na: Overeaters Anonymous, OA Slovenija, p. p. 4244, 1001 Ljubljana, ali na e-naslov oaslo@hotmail.com.
Začutila je, da so se ji povrnili kompas, čustveni mir in pogum, da lahko na vse, kar je preživela, pogleda s hvaležnostjo. Zdaj je v takšni koži, da je že marsikomu pomagala, tako kot drugi pomagajo njej. Ne želi se dvigniti nad druge, ker tega ne sme nihče. Je mentorica drugim anonimnim prekomernim jedcem, saj to njihovo sodelovanje poteka tako, da v trenutkih krize pokličejo svojega mentorja. Ob tem navede primer takšne krize: »Greš mimo pekarne in premami te vonj po kruhu. Obstaneš in se neskončno bojuješ s potrebo po tem, da bi se prenajedla. Gledaš plakat, na katerem se ti ponuja velikanski hamburger. Boj s samim seboj. Pokličeš mentorja in z njim iščeš način, da premagaš ta trenutek. In vse druge.«
In kako se sama s tem spopada danes? Hrana nas oblega z vseh strani, poleg tega pa jo kljub vsemu potrebujemo za življenje. »Za odvisnike od trdih drog pravijo, da abstinirajo tako, da dajo to snov v kletko. Temu pravijo, da 'dajo v kletko tigra'. Za prekomerne jedce pa pravijo, da damo tigra v kletko, potem pa ga trikrat na dan peljemo na sprehod. Vsak dan je treba jesti, a je treba ostati pri tem, da si 'samo' nahranjen. V letih svojega okrevanja sem se naučila, da hrana ni moj sovražnik. Na začetku zdravljenja sem se je namreč bala kot strupa.«
