Muzej obiskovalcu ponuja kronološki pregled posameznih desetletij od začetkov ansambla leta 1953 do danes. Izpostavljeni so posamezni pomembni dogodki in zanimive zgodbe iz ozadja, na primer, kako so se vozili na koncerte, o Štajercih in murkah, o novoletnih nastopih za Tita, pomembnosti četrtkovih večerov na Radiu Slovenija, razložena je Slavkova tehnika igranja harmonike, kako je ta glasba nastala, kako je iz tria nastal kvartet in pozneje kvintet, kronološko pa sledi tudi predstavitev članov, ki so prihajali v različnih obdobjih.
Na 6 mesecev je moral Slavko Avsenik menjati potne liste – zaradi pogostih potovanj.
Posebno mesto ima skladba Na Golici, na ogled pa so tudi njihova prva plošča, ki so jo leta 1956 izdali v Münchnu, in originalne note Vilka Ovsenika. Razstavljenih je tudi vseh 31 zlatih, dve platinasti in ena diamantna plošča, ki – mimogrede – funkcionirajo, veliko število ovitkov plošč, izbrana priznanja in nagrade ter osebni predmeti, med drugim Slavkova narodna noša, njegov diktafon, na katerega je posnel večino svojih skladb, ki si jih je zamislil, »marela« Franca Koširja, inštrumenti članov, originalni načrti turnej, plakati za koncerte ter plošče, ki jim lahko obiskovalci prisluhnejo tudi na monitorju. V zgornjem nadstropju pa so na ogled pohištvo družine Avsenik, družinsko drevo in fotografije prednikov bratov Avsenik ter bratov Avsenik.
Popularnejši od Rolling Stones
Slavko Avsenik je s harmoniko na oder stopil več kot 10.000-krat. Z bratom Vilkom sta napisala 1100 skladb, posnetih je 800, od tega več kot polovica z besedilom.
V 60. letih prejšnjega stoletja so bili Avseniki razprodani že 8–10 let vnaprej. Igrali so po 330 koncertov na leto, tudi 3–4 koncerte na dan. Takrat se je začel tudi njihov prodor v Nemčijo, od juga proti severu. Leta 1964 so v Hamburgu prejeli tudi prvo zlato ploščo, leta 1965 pa so tam igrali na isti večer kot Rolling Stones – sicer na drugi lokaciji. »Avseniki so bili razprodani in so imeli na koncertu nekaj tisoč gledalcev več kot Rolling Stones. Je pa res, da so Avseniki leta 1965 obstajali že 12 let, medtem ko so se Rolling Stones šele začeli kotaliti,« nam je povedal vodja muzeja Nejc Poljanec.
Družina navdušena nad prenovo
Vodja muzeja Nejc Poljanec: »Med odmori med koncerti je Slavko zelo rad igral karte, to je v prostem času zelo rad počel tudi z otroki in vnuki pod domačo trto.«
Tako Slavkovi ženi kot njegovemu vnuku Sašu je prenovljeni muzej, za katerega so eksponate prispevali vsi družinski člani, zelo všeč. »Velik napredek je. Zelo mi je všeč,« nam je dejala Brigita. Prepričana je tudi, da bi bil prenovljeni muzej všeč njenemu pokojnemu možu. »Ne vem pa, ali bi o tem tako razmišljal, saj je bil zelo skromen,« nam je še dejala. Sašo se je malce bal, da mu ne bo tako všeč, saj je bil starega muzeja zelo navajen. »A ko vidim plošče in slike, na katerih so Avseniki, se že zaradi tega razveselim, zdaj pa so stvari še veliko bolj urejene kot prej. Prepričan sem, da naš stari ata ne bi mogel verjeti, da so ljudje v to dali svoj prosti čas. Zdi se mi, da si je to zaslužil. Mislim, da bi mu bilo zelo všeč,« nam je dejal Sašo, ki je pri 18 letih ustanovil svoj ansambel in bil Slavku v velik ponos. Sam je najbolj navdušen nad razstavljenimi inštrumenti, še posebno nad harmonikami. »Ena je tista, ki jo je imel na vseh koncertih, druga je pa tista, ki mi jo je dal – njegova zadnja ... Posebna je zaradi tega, ker sem jo pri 7–8 letih ves čas poslušal in sem jo hotel preizkusiti. Potegnil sem jo dol z omare in je padla, zato ima na krajcu eno buško. Ko so ga vprašali, kaj je delal s harmoniko, je bil ves nasmejan in je dejal: Vnuke imam,« nam je razkril Sašo.
Ukradena harmonika
Vsega skupaj je imel sicer Slavko pet harmonik. Dve sta v muzeju, tretja je pri Slavkovem prijatelju v Nemčiji, tisto, na katero je v studiu izvedel Na Golici, ima Sašo doma in nanjo zaigra le ob posebnih priložnostih, za peto pa ne vedo, kje je. Ukradli so mu jo po prvem koncertu v Švici, potem ko je nanjo igral le enkrat. Gre za znamko Hohner, ki bi bila danes nova vredna več deset tisoč evrov.
