Buljubašič je prepričan, da se je nesreča zgodila, ker je bil konj poln energije, saj v izpustu ni bil več kot en teden.
Konj je iz hleva Jožeta Derganca, Buljubašič pa zadnji dve leti in pol tja prihaja zaradi ljubezni do teh živali. »Ko sem prvič prišel do Derganca, se je strinjal, da mu pomagam. S konji se ukvarjam od svojega 10. leta. Takoj ko sem videl njegove konje, sem ugotovil, da so zanemarjeni, podhranjeni, da nimajo skidano. Takrat jih je imel šest in ena kobila je imela poškodovano nogo, da sem takoj klical veterinarko,« se spominja in dodaja, da do njegovega prihoda v hlevu ni bilo kovača, lastnik ni poskrbel niti za to, da bi jih razglistil.
ZAKAJ NIHČE NI UKREPAL?
Po njegovih besedah je bilo splošno znano, da vsaj enkrat na leto kakšen Dergančev konj pogine. »Enkrat je konj poginil na travniku in je ves dan ležal tam pokrit z odejo,« se spomni in doda, da je zelo žalosten konec dočakala tudi kobila s poškodovano nogo. Nihče ni vedel, da je breja, ko so jo že hoteli uspavati, pa je povrgla.
Buljubašič se sprašuje, kako je mogoče, da se lastnikom konj nič ne zgodi, če slabo skrbijo za svoje živali, če pa lastnik psa ne pelje na cepljenje, ga takoj kaznujejo. »Pri Dergancu je bila inšpekcija že večkrat, tudi policisti so hodili, a nihče ni nič ukrepal.«
Na vprašanje, zakaj pravzaprav hodi tja, Buljubašič odgovori, da izključno zaradi konjev, ker se mu smilijo. »Lani je zmanjkalo sena in sem ga šel kupit sam, tudi kovača sem vedno pripeljal jaz. Jožeta sem pred to nesrečo večkrat klical, da bi skupaj peljala ven živali, a ni imel časa,« pripoveduje sogovornik, ki Derganca nagovarja, naj proda konje.
PRIMANJKUJE MU ČASA
Očitke Jože Derganc, ki ima v hlevu štiri konje, odločno zanika. »Službo imam v Ljubljani in skupaj z vožnjo sem odsoten po 12 ur na dan. Čez vikende poskušam nadoknaditi, kar med tednom zamudim. Ne morem jih dnevno izpuščati, a ves čas tudi niso zaprti, sploh pa ne more o tem govoriti nekdo, ki sem pride enkrat na 14 dni ali pa še to ne,« je pojasnil lastnik, ki ima konje v Češči vasi več kot 20 let.
Buljubašič se sprašuje, kako je mogoče, da se lastnikom konj nič ne zgodi, če slabo skrbijo za svoje živali, če pa lastnik psa ne pelje na cepljenje, ga takoj kaznujejo.
Meni, da je po nesreči lahko pametovati. »Konj ima svojo naravo, ki jo je treba spoštovati. Poznam to punco, ki jo je brcnil moj konj, in želim ji, da bi čim prej okrevala.«
Prizna, da je enkrat res imel opravka z inšpekcijo: »Tistega konja je oskrbovala kolegica, imel je težave, a sem menil, da tudi če je človek invalid, to še ne pomeni, da ga je treba ubiti, enako sem razmišljal o konjih. Letos sem ga dal usmrtiti, imel je že 18 let.«
KOBILA BOLNA IN SHIRANA
Predstavnik za odnose z javnostmi na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin Matjaž Emeršič je povedal, da je njihova inšpekcijska služba obravnavala prijavo Derganca leta 2012. Ni nam uspelo izvedeti, zakaj in kako se je postopek končal, Emeršič se je skliceval, da gre za fizično osebo in da podrobnejših informacij ne bodo dajali.
4 konje ima trenutno v hlevu v Češči vasi Jože Derganc, ki obtožbe o zanemarjanju svojih živali zanika, priznava pa, da nima več toliko časa za njih kot včasih.
Bolj zgovorna je bila veterinarka Tamara Vrečko: »V Dergančevem hlevu sem bila letos spomladi, ko so me klicali zaradi kobile, ki je imela kronično bolezen kopit oz. laminitis. Ko sem jo pregledala, sem ugotovila, da je zelo shirana, po telesu je imela preležanine, kar pomeni, da je ogromno ležala. Nekaj dni prej je skotila žrebe. Situacija je bila nujna.« Lastniku je predlagala dve možnosti: zdravljenje za kobilo in žrebe na kliniki v Ljubljani ali usmrtitev. Povedala je še, da se laminitis sicer lahko zdravi, a pri tej kobili je šlo tudi za zanemarjenost kopit. »Ker jo je bolelo, je veliko ležala in dobila preležanine. Lahko povem, da mora biti konj zelo bolan, da je tako suh, kot je bila ona. To je bil res ekstremen primer, ker evtanazije res ne predlagam pogosto.«
