Matej, kako se je rodila ideja o povezavi ekstremnih športnih podvigov in dobrodelnosti?
Vse skupaj se je začelo leta 2010, po zaključku sezone 2008/2009, ko sem tekmoval v svetovnem pokalu in je bilo zelo, zelo naporno. Podatek, da sem v štirih oziromapetih mesecih končal 17 Ironmanov, je dovolj zgovoren podatek, ki potrjuje, da sem bil izčrpan psihično, fizično in finančno. Tako sem se odločil, da bom v letu 2010 naredil nekaj novega, svežega. Še vedno sem si želel biti športno aktiven, čez noč pa je v meni vzklila tudi ideja, da bi to povezal s humanitarnostjo. Tako sem skupaj s takratnim sponzorjem izvedel petkratni dobrodelni Ironman po Sloveniji. S humanitarnega vidika se projekt ni ravno končal tako, kot sem si želel, zbrali smo res malo denarja, tako da sem moral po tem izvesti še eno akcijo, da sem uresničil cilj, ki sem si ga zadal. Ampak to mi je dalo dodaten zagon, po domače povedano, me je vse skupaj malce razjezilo, vzpostavil sem kontakte z določenimi ljudmi in nastalo je športno-humanitarno društvo Never give up, rodile so se ideje za nove projekte.
»Mogoče se čudno sliši, a velik del uspeha smo že dosegli, saj smo uspeli naše sporočilo razširiti po vsej Sloveniji, pridobili smo nove podpornike, dobili smo ljudi, ki nam bodo pomagali tako ali drugače.«
Kako si danes v humanitarnosti postaviti cilj? Kaj je uspeh in kaj to ni?
Danes je zelo težko. Vsekakor je bilo leta 2010 veliko lažje kot danes, ko je prava poplava humanitarnih društev. Res je, da imamo neko ime, nek ugled, ki smo si ga zaslužili, a v tej »konkurenci« humanitarnih prireditev moraš biti malo bolj izviren, malo bolj ekstremen, morda so tudi zato naše akcije tako uspešne. Vedno pa si je treba postaviti višji cilj od prejšnjega in dobro je, da je naša krivulja še vedno obrnjena navzgor.
Kaj boš poskušal premagati v tokratni akciji?
Tokrat gremo zopet v humanitarni triatlon. Preplavali bomo 30 kilometrov slovenske obale, obkolesarili celo Slovenijo (960 kilometrov) in tako sklenili krog okoli države, nato pa se z avtom preselimo v Ljubljano, kjer začnemo s tekom risati 250-kilometrsko srce po sredini naše domovine. Startamo danes v marini v Luciji, in če bo vse po sreči, končamo v petek zvečer v Ljubljani.
Kako se odločiti, komu posvetiti projekt? Ljudi, ki potrebujejo pomoč, je v Sloveniji zagotovo preveč.
Mi že od nekdaj, že od začetka delamo z nekaterimi zaupanja vrednimi institucijami, še vedno je društvo Never give up društvo, ki ga nekateri morda ne poznajo. Zato sodelujemo z organizacijami, kot sta Zveza prijateljev mladine in Anina zvezdica z Ano Lukner, ki nam pomagajo pri iskanju tistih, ki najbolj potrebujejo pomoč. Mi jim stoodstotno zaupamo in tako glede na njihove predloge zbrana sredstva razdelimo upravičencem.
Se kdo osebno obrne nate in na društvo in te prosi za pomoč?
Ja, tega je veliko. Ne bom rekel, da vsak dan, vsak teden pa zagotovo prejmemo kakšno prošnjo za pomoč. Vsaki prisluhnemo, vsakomur tudi odgovorimo in tistim, ki jim lahko, tudi pomagamo. Problem našega društva je, da imamo 100-odstotno donacijo. To pomeni, da gre vsak evro, ki pride v naše društvo s strani donatorjev, naprej. Tako je edini vir financiranja, s katerim pokrivamo delovanje društva, prodaja naših rekvizitov, torej majic, puloverjev in zapestnic. Glede na to, da smo delujemo že pet let, si je težko predstavljati, da si bodo ljudje vsako leto znova kupovali naše puloverje in majice. Tako so se nam prilivi iz tega naslova zmanjšali in težje pomagamo ljudem, ki se dnevno obračajo na nas. A jaz ostajam optimist in verjamem, da bomo našli donatorje, k nam bodo prisluhnili ter nam pomagali še naprej uresničevati te zgodbe.
Kako financirate delovanje društva? Tudi vi imate zagotovo stroške.
Naj še enkrat povem, da so sredstva za naše delovanje res omejena. In tudi mi moramo plačevati račune bankam in računovodskim servisom. A v petih letih delovanja smo prišli na tako stopnjo delovanja, da imamo na srečo take sponzorje, ki pokrijejo vsaj en del stroškov za organizacijo prireditev. Logično je, da smo vsi, ki delujemo v društvu, stoodstotni prostovoljci. Pa ne samo to, da delamo brezplačno, marsikdo izmed nas tudi kakšen evro zapravi, da lahko sodeluje pri kakšnem projektu. Zato, da bomo ta teden izpeljali projekt Srce Sloveniji, bo kar 15 ljudi dalo svoje dopuste. In to ne en dan, ampak vsak kar 5 dni dopusta.
Vsi, ki želite donirati sredstva, to storite tako, da pošljete SMS z vsebino SRCESLOVENIJI5 na 1919.
Sredstva lahko nakažete tudi v klasični obliki, na transakcijski račun, odprt izključno za Srce Sloveniji, in prek humanitarnega društva Never give up – številka transakcijskega računa: SI56 020320261004063, SWIFT: LJBASI2X.
Ti kot tisti, ki boš tekel in ki nosiš dobršen del te akcije, žrtvuješ še veliko več.
Priprava v neki ožji ekipi traja že nekaj mesecev. Na tem mestu moram omeniti, da pri tem projektu zastopam Slovensko vojsko in bom tako službeno odsoten, sicer pa tak podvig pomeni veliko mero odrekanja, in hvala bogu imam partnerico, ki bo moja desna roka in bo teh pet dni dejansko dihala z menoj od jutra do večera. Konec koncev, če nimaš podpore družine, se take zadeve ne moreš lotiti. Nepogrešljiv del ekipe sta tudi oče Janez in brat Miha, ne smem pa pozabiti mojih treh otročkov, ki jih poskušam čim pogosteje vključiti v ta projekt. Zgolj toliko, da začutijo to energijo, in bodo mogoče pozneje nadaljevali to zgodbo in mojo pot.
Kako se sploh pripraviti na 25 kilometrov plavanja, skoraj tisoč kilometrov kolesarjenja in 250 kilometrov teka?
Fizično se zelo težko pripraviš na tak podvig. Jaz ohranjam neki normalni ritem treningov, ki je sicer v zadnjem času zelo, zelo upočasnjen zaradi vseh obveznosti, ki jih imam z organizacijo, v službi, kot trener, kot družinski človek, ampak poskušam ohranjati neki optimum, ob tem, da skrbim, da ne treniram preveč in se ne poškodujem oziroma da ne treniram premalo in bi tako ogrozil projekt. Moram pa poudariti, da je 70 odstotkov priprav v glavi. Bolečina oziroma neko neugodje se pojavi prej ali slej in ti, s svojo glavo, lahko greš preko tega; bolečina pri takem projektu je namreč samo začasna, in če se tega zavedaš in znaš premostiti fazo neudobja, sledi normalna faza – in ta ciklus se pač pojavlja skozi teh pet dni. Že dva dni po takem projektu pa že vodim svoje treninge.
Celotno dogajanje bo mogoče spremljati prek spletne strani www.srcesloveniji.si
Kaj bo uspeh na koncu tega dogodka?
Mogoče se čudno sliši, a velik del uspeha smo že dosegli, saj nam je uspelo naše sporočilo razširiti po vsej Sloveniji, pridobili smo nove podpornike, dobili smo ljudi, ki nam bodo pomagali tako ali drugače. Seveda je prvi cilj priti do konca, in če mi slučajno ne uspe, so z menoj ljudje, ki bodo to pripeljali do konca. Večkrat sem že povedal: jaz sem morda le obraz te akcije, ampak brez podpornikov in ekipe ne bi bil sposoben narediti niti ene desetine. Kar pa se tiče zbranih sredstev, želimo nadgraditi številko, ki smo jo dosegli lani, torej 25.000 evrov. S tem smo pomagali 850 otrokom pri nakupu šolskih potrebščin, nekaj pa smo dali še za hrano fundaciji Anina zvezdica. Upam, da bomo to letos presegli, hkrati pa upamo, da bo otrok, ki bi pomoč potrebovali, vsako leto manj.
