Zakonodaja na področju pobiranja odpadne embalaže je jasna in eksplicitna. Sprva izpred naših pragov embalažo odpeljejo javna komunalna podjetja, nato pa jih nesortirane predajo družbam za ravnanje z odpadno embalažo. Ker imamo v Sloveniji šest družb za ravnanje z odpadno embalažo, ki za svoje delo potrebujejo okoljevarstveno dovoljenje, ministrstvo za okolje vsako leto za vsako družbo posebej opredeli, kolikšen odstotek odpadne embalaže morajo letno sprejeti od javnih komunalnih podjetij.
Ministrstvo to določi na podlagi količine pogodb, ki jih posamezna družba sklene s svojimi pogodbenimi strankami. Vsaka družba pa za stroške, ki jih imajo s predelavo prevzete odpadne embalaže, prejme tudi embalažnino, katere plačniki so vsa podjetja, ki dajo embalažo na trg in so s tem zavezani za njen umik . Zato izberejo družbo s katero sklenejo pogodbo o prevezemu odpadne embalaže. Kot smo omenili že prej, ministrstvo vsako leto znova določi odstotek odpadne embalaže, ki jo mora prevzeti in predelati določena droe. Od šestih družb za ravnanje z odpadno embalažo je pet takšnih, ki svoje obveznosti zvesto izpolnjujejo, le ena družba pa je takšna, ki noče prevzeti svojega dela odpadne embalaže v celoti, čeprav jih zakon k temu zavezuje. Zato se popolnoma ista zgodba ponavlja že četrto leto zapored.
Ta družba, ki si na povsem njim všečen način razlaga dotični zakon, je podjetje Interseroh, ki ima letos na trgu največji, več kot 32-odstotni delež. A kaj, ko družba odpadne embalaže v omenjenih odstotkih noče prevzeti. Če poenostavimo, Interseroh je pospravil denar, tako imenovano embalažnino, odpadne embalaže, ki bi jo sicer po zakonu od komunalnih podjetij morala prevzeti v roku sedmih dni, pa le te ne prevzame. S tem si seveda močno izboljša poslovanje, saj nima stroškov, ki pa jih za razliko od Interseroha in predvsem zaradi Interseroha komunalna podjetja imajo. Na to situacijo smo že lani kot prvi opozorili v našem časopisu, a se do danes ni premaknilo popolnoma nič, zato direktorica podjetja Mateja Mikec še naprej na račun drugih družb bogati blagajno svojega podjetja. Ker je zadeva več kot očitno dosegla vrelišče, so se včeraj na Gospodarski zbornici Slovenije zbrali predstavniki več družb za ravnanje z odpadno embalažo.
Slednje se namreč zaradi Mikecove – za katero naj bi v branži veljal neslavni vzdevek Smetiščna kraljica – tudi letošnji december utapljajo v gorah odpadne embalaže. Slednje bo zaradi Interseroha ogromno, in sicer kar 5 tisoč ton odpadne embalaže, kar je enako, kot 5 tisoč mestnih avtomobilov. A v Interserohu se očitno požvižgajo na Uredbo o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, ki jasno pravi: »Družba za ravnanje z odpadno embalažo mora prevzeti odpadno embalažo, od izvajalca javne službe brezplačno, ne glede na morebitne stroške, ki nastanejo pri nadaljnji predelavi ali odstranjevanju prevzete odpadne embalaže.« Ker torej naloga komunalnih družb ni le pobiranje denarja, kot to počne Interseroh, temveč je njihovo poslanstvo zbrati odpadno embalažeo in jo na svojem dvorišču nesortirano predati družbam za ravnanje z odpadno embalažo, je družbam, skupaj z gospodarsko zbornico, ki so se znašle na drugem bregu, kot je Interseroh, dokončno prekipelo.
Situacijo so zato včeraj na tiskovni konferenci predstavili javnosti. »Samo ena družba se je odločila, da ne bo pobirala odpadne embalaže, in te danes ni tukaj,« je začel direktor ljubljanskega javnega podjetja Snaga Janko Kramžar in nadaljeval: »Ostalo bo okoli 5 tisoč ton odpadne embalaže. Interseroh s tem drugim družbam povzroča težave in komunalam dodatne stroške, saj morajo te zagotavljati zahtevno skladiščenje odpadne embalaže za nedoločen čas med katerim se že pojavljajo glodavci, kar pa predstavlja nevarnost za okoliške prebivalce.« Še posebej pereče stanje je v Slovenski Bistrici, kjer kup odpadkov presega streho osnovnega skladišča. Po skupnem mnenju družb je takšno ravnanje Interseroha in Mikecove nedopustno in ne pristajajo na to, da neka droe vzame izvajalce za talce, Slovenke in Slovence za talce, in jim povzroča stroške ter posledično višje položnice, na tej osnovi pa izboljšuje svoj poslovni rezultat.
Tudi predstavnik Snage Maribor se je pridružil mnenju Kramžarja, ki je pristavil, da je vsako leto ista zgodba in pri njih ostaja okoli 40 35 kubičnih zabojnikov embalaže. Še nekoliko ostrejši je bil v svojih izjavah direktor podjetja Recikel Marsel Zadravec, ki je ponovno pozval inšpekcijske službe da poostrijo nadzor in sankcionirajo kršitelje. Direktorica Unireca Katja Slokan je v svojem mnenju dejala, da upa, da se zakonodaja še zaostri in da tiste, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti, kaznuje ter na koncu tudi odvzame okoljevarstveno dovoljenje.
Glede na to, da so včeraj zbrane družbe Interseroh v preteklosti skupaj z gospodarsko zbonico že prijavile pristojni inšpekciji, smo po njihovih ugotovitvah povprašali na ministrstvo za okolje, kamor pristojna inšpekcija sodi. Njihova služba za odnose z javnostmi nam je sporočila, da so sicer v Interserohu opravili inšpekcijski nadzor, a da nepravilnosti niso bile ugotovljene.
Vprašanja smo naslovili tudi na Interseroh, kjer so nas sprva napotili na direktorico Matejo Mikec. Ta nam je v telefonskem pogovoru vse navedbe družb in gospodarske zbornice zavrnila, rekoč, da so podatki neverificirani in popolnoma zavajajoči, saj ne moremo vedeti, ali gre za odpadno embalažo ali mešane odpadke. V odgovoru na vprašanja, ki so nam jih v uredništvo poslali nekoliko pozneje, pa se sklicujejo na srž problema, ki je po njihovem mnenju pomanjkljiva in nedorečena zakonodaja – torej ta ista zakonodaja, ki je sami več kot očitno ne spoštujejo.
Ali to preprosto pomeni, da si želijo zakon spisati po svoje? Nekoliko težko je namreč verjeti, da si zakon narobe razlaga večina družb s področja ravnanja z odpadno embalažo, pravilno pa le ena, ki zaradi tega ruši celoten sistem in prebivalcem povzroča višje položnice. Morda bi bilo v tem primeru primerneje, če bi zapisali, da si Interseroh zakon pač razlaga po svoje. Če za konec ponovimo še enkrat, družbe za ravnanje z odpadno embalažo so dolžne pobrati toliko odpadne embalaže , kolikor znaša njihov tržni delež.
