Spoštovani Miro. Odločil sem se, da vam napišem tole pismo, ker vem, da dobivate veliko drugačne pošte, in ne želim, da se kje izgubi. Zaposlen mož ste in prevzeli ste težko nalogo. To vse razumem. Jaz sem tisti človek, ki je v času predstavitve vaše knjige v čudovitem toskanskem okolju sredi Ljubljane spoznal, da bom šel kmalu v zapor. To je samo stranska zgodba. Takrat smo se s prijatelji ob čakanju na podpis v knjigo hecali, ali boste naš naslednji premier, in smo vam tudi zastavili to vprašanje. Niste bili gotovi in potem smo dobili še dve vladi vmes in zdaj imamo res vašo. Pišem vam iz čisto drugih razlogov.
Verjamem, da na vašo mizo prihajajo različna poročila, mnoga ekonomske in finančne narave, vmes pa so verjetno tudi policijska in varnostna. V teh poročilih so v zadnjem času vedno bolj pogosto zapisane zgodbe naših ljudi, ki v obupu posežejo po skrajnih sredstvih, res skrajnih. Ne bom jih našteval, ker vse veste. Nekatere od teh ljudi celo poznam in vem, da so že daleč čez mejo zdržnega, pa ne mislim samo v denarnem smislu. So pahnjeni čez rob psihične stabilnosti, razočarani in povsem obupani. Da je situacija resna, mi ni treba posebej poudarjati, verjamem, da se s tem s svojo ekipo ukvarjate vsak dan. Naši ljudje si jemljejo življenja ali to poskušajo. In življenje je velika dragocenost. Izguba vsakega za seboj pusti rano na mnogih ljudeh – sorodnikih, prijateljih, sodelavcih … Zato imam za vas eno drobno prošnjo, mogoče mi jo lahko izpolnite.
Potrebujemo jasen in odkrit nagovor ljudem.
Potrebujemo jasen in odkrit nagovor ljudem. Voditelj ste in voditelji nagovarjajo svoje množice. Od prevzema vlade nisem zasledil niti enega motivacijskega in pozitivnega nagovora. Mogoče sem kaj spregledal, saj nimam časa za medije in v tem primeru se opravičujem. Čakam na govor »očeta naroda«, ki naj bi bil kapitan ladje na razburkanem morju. Mogoče pričakujem preveč. S kolegi na twitterju smo vam večkrat pisali prek tega medija in začudeni ugotovili, da niti vi, Miro, niti vaša ekipa nam ne namenite niti enostavnega dogovora v 140 znakih. Tak odnos nas je malo potrl in upam, da nam niste zamerili šal na ta račun, da želite samo deliti razglase in da je vaša komunikacija samo enosmerna. Upam, da ni res tako.
Vašo knjigo sem prebral. Iz nje čutim človeka visokih moralno-etičnih načel in zdi se mi popolnoma nemogoče, da boste spregledali tak poziv. Bližajoči prazniki in vstop v novo koledarsko obdobje je odlična priložnost, da nam poveste, kam boste vodili tole Slovenijo, in to javno. Da z nami podelite nekaj upanja, ki ga v vaši ekipi ne more manjkati, če ste prevzeli tako težko nalogo. Imam tudi rezervno možnost, če vam takšna oblika nastopa ni blizu. Vsako sredo se v času uradnih ur na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste vije dolga vrsta čakajočih na hrano, obleko in kakšno spodbudno besedo moje prijateljice Anite Ogulin. Mogoče si lahko utrgate kakšno uro svojega dragocenega časa in pridete na klepet z ljudmi, ki težko živijo. Dali jim boste upanje, verjemite. Zdaj nagovarjam človeka Mira, ki je napisal čudovito knjigo in kasneje postal naš predsednik vlade. Upam, da vas nisem preveč motil, in vam in vaši družini želim uspešno delo, lepe praznike in vse dobro.
