Zakon naj bi začel veljati že čez dober mesec dni, s prvim januarjem 2015, kar pomeni, da je vse, ki bi jih prizadel, popolnoma presenetil. Kot se je izkazalo, tudi na ministrstvu za kulturo niso vedeli, da se tak zakon pripravlja. Občine, na katere bi se zvalilo breme preživetja vseh kulturnih ustanov, so bolj ali manj šokirane. Večje občine, ki so že v preteklosti ostale brez dela svojih prihodkov iz naslova dohodnine, bi zdaj dobile novo obremenitev, na katero niso pripravljene in ni predvidena v nobenem proračunu za naslednje leto.
Na ministrstvu za kulturo v osnutku predvideni rešitvi nasprotujejo, saj bi pomenila, da nekaterih vsebin državnega, javnega interesa država ne bi mogla več sofinancirati, to pa bi pomenilo nepopravljivo škodo na področju izvajanja dejavnosti knjižnic, muzejev, galerij in drugih zavodov, ki izvajajo ali so pooblaščeni za izvajanje državne javne službe.
Na ministrstvu za javno upravo, ki je sporni predlog pripravilo, poudarjajo, da gre samo za predlog, posredovan v medresorsko in širšo razpravo. »Nikakor pa ne gre za dokončen sklep ali sprejeto oziroma potrjeno gradivo kateregakoli organa,« so pojasnili. Sicer pa želijo, kot so še zapisali, s predlaganim le znižati stroške delovanja omenjenih zavodov, saj so fiksni stroški delovanja pri tako majhnih zavodih enaki kot pri večjih.
Res je, da je varčevanje v teh dneh nujno, a izračun tega zakona je silno dvomljiv. Z ukinitvijo pravnih oseb naj bi prihranili »samo« pet milijonov evrov, ob tem pa bi tvegali, da ostanemo brez nekaterih izredno pomembnih kulturnih ustanov. Direktor Pomorskega muzeja Sergeja Mašera Franco Juri je ocenil, da bi tak ukrep privedel do uničenja velikega dela kulturne in izobraževalne mreže. Ob tem je opozoril, da bi se lahko primerilo, da bi morala država ob ukinitvi njihovega muzeja vrniti dober milijon evropskih sredstev, ki jih je zavod pridobil za obnovitev muzejskih zbirk. Tudi predstavniki knjižnic opozarjajo na stroške, ki bi nastali z združevanjem in ukinitvijo zavodov. Predvidevajo namreč, da bi vsaj v prvih treh letih zaradi zakona stroški tako narasli, da bi povzročili večjo izgubo kot pa prihranke. Toliko o varčevanju.
Poleg tega v Združenju splošnih knjižnic, kjer že imajo izkušnje z združevanjem iz preteklosti, tako z združevanjem javnih zavodov različnih vsebin v okviru občine kot z združevanjem javnih zavodov enake vsebine, ki delujejo v različnih občinah, opozarjajo, da so bile izkušnje iz preteklosti negativne. Ob tem poudarjajo, da bi združevanja predvsem v prvih letih pomenila precej večji strošek kot pa prihranek. Datuma 1. januar 2015 pa, kot so zapisali, sploh ni mogoče komentirati, saj je kakršnakoli sprememba zdajšnje organiziranosti knjižnic v tako kratkem času nemogoča in neizvedljiva.
Na občinah, ki bi jih ta zakon najbolj prizadel, za zdaj molčijo, saj se je šele včeraj iztekel rok, v katerem so lahko podali svoje pripombe k zakonu. A že iz preteklosti vemo, da se občine, ko država poskuša poseči v njihovo samoupravo, ostro odzovejo. Tako ne bi bilo nič čudnega, če bi zakon v obliki, kot jo je predlagalo ministrstvo, ki ga vodi član vladajoče SMC Boris Koprivnikar, hitro končal na ustavnem sodišču.
