Katere dogodke in ljudi pred vaše oči prikliče spomin na otroštvo?
Ko v mislih odpotujem v otroštvo, v varno zavetje naše hiše v majhni vasici Karteljevo, mi je lepo pri srcu. Ker je ravno jesen, naj omenim najprej kostanj. S sestro sva ga nabrali, oče je zakuril »kiperbuš«, mama pa je kostanj pekla do zlatorjave barve. Mmm, še danes imam pred očmi ta prizor, ko smo sedeli za mizo, ga jedli in se pogovarjali. Potem je tu vonj po jabolčnem zavitku ob nedeljah popoldne, po kosilu, pa spomin na varen objem moje stare mame ... Nismo imeli veliko, a bili smo srečni. Srečni in zadovoljni drug z drugim.
A iz varnega družinskega gnezda je bilo treba odleteti …
Ja, seveda. Na svoj dom sem bila navezana, a imela sem tudi druge želje in cilje. Želela sem se odpraviti v mesto po znanje, prijateljstva in nove priložnosti. Narediti nekaj pomembnega zase in za svoje najbližje. Tako sem se po srednji šoli odločila za študij ekonomije v Ljubljani, a se hitro po zaključku vrnila v meni ljubo Novo mesto. Saj veste, takrat smo si »študentski lokalpatrioti« prepevali pesem novomeške glasbene skupine Grem domov v Novo mesto …
Prišla je prva zaposlitev in s tem priložnost za karierno in osebno rast ...
Res je. Takrat sem si zadala dve večji nalogi: osamosvojiti se in čim bolj vpeti v delovno okolje ter s tem olajšati družinski proračun. Nastopil je čas, da vrnem svojim, kar so vlagali vame. Pa ne le v materialnem smislu. Veliko prostih trenutkov sem preživela v domačem okolju in pomagala, kolikor sem lahko. Z vsakim letom delovne dobe se je v meni krepilo zavedanje, kako veliko popotnico sta mi oče in mama dala za življenje. Moja prva ljubezen je bila takrat zelo uspešna Tekstilna tovarna Novoteks. Kmalu so mi zaupali prodajo na tujem, ameriškem trgu. Ni bilo lahko, bila sem zelo mlada. neje sem to tovarno vodila in jo še v delujočem stanju zapustila. Za menoj se je za preživetje te tovarne trudilo še pet direktorjev.
Sta bila starša stroga?
Ravno prav. To je bila preprosta vzgoja, a z zdravo pametjo. Ne povsem demokratična in popustljiva, ne s pretepanjem, ampak s posluhom za otroka in jasno postavljenimi mejami ter dogovori. Skozi vzgojo sta meni, sestri in obema bratoma na nevsiljiv način predvsem z zgledom vcepila delavnost, poštenost, odgovornost in skrb za sočloveka. Družina je zame najpomembnejša skupina. Vsak od nas jo tako ali drugače nosi v sebi. V svoj življenjski kovček pa ob odhodu od doma zložimo tisto, česar smo se naučili in kar smo dobili – življenjske smernice, »priporočila« za čustvovanje, ravnanje, komuniciranje, vzpostavitev odnosov z drugimi in s sabo.
To ste vnašali tudi v svoje poslovno življenje…
Res je, v Novoteksu, kjer sem v zelo težkih časih razpada nekdanjega jugoslovanskega trga na zaprosilo zaposlenih prevzela mesto generalne direktorice za skoraj petnajst let, na Telekomu, kjer sem bila najprej direktorica poslovne enote za Dolenjsko, Belo krajino in Posavje, pozneje pa direktorica sektorja za poslovne enote na sedežu družbe v Ljubljani, mi je bila pri vodenju ves čas izredno pomembna skrb za človeka, za vsakega zaposlenega. Negovala in spodbujala sem te odnose med njimi. Vedno sem se zavzemala za enakopravne in spoštljive odnose – od snažilke do vodilnega kadra. Delovala sem po načelu, da je z organizacijo tako kot z verigo; ta je močna, kolikor je močan najšibkejši člen. Veste, to je tisto, kar deli posameznike v dve skupini: v eni so tisti mimobežni, za katere sploh ne veš, da obstajajo, in niti ne opaziš, če jih od jutri ni več v tvoji pisarni, v drugi pa so tisti, ki plemenitijo tvoje življenje, ti pomagajo rasti, se znajo s tabo smejati in jokati. Nanje se lahko vedno nasloniš. In obratno: jim ponudiš roko v podporo. To je bila vedno vizija mojega dela. Skrb za človeka. Le zadovoljen in cenjen človek lahko da od sebe vse, kar zna in zmore.
Bili ste na različnih vodilnih delovnih mestih. Novoteksa, ki ste ga omenili, žal že dolgo ni več. A podobno se je zgodilo z bolj ali manj celotno tekstilno industrijo, ne le v Sloveniji, ampak vsej Evropi. Kitajski trg (in nekateri drugi) je pač močnejši. Pomembno funkcijo ste imeli tudi v Telekomu. Pa v izobraževalnih ustanovah. Pred sedmimi leti pa ste v svoje roke prevzeli vajeti Zdravstvenega doma Novo mesto. Ni pretirano, če rečem, da ste prišli takrat na pogorišče …
Res je. Odločitev takrat ni bila lahka, saj smo vsi videli in vedeli, v kakšnem stanju je novomeški zdravstveni dom. A tisti, ki me poznajo osebno, vedo, da imam rada izzive, da vem, da se cilj doseže le z delom, ter da mi delavnost in vztrajnost nista tuji. V vodenje, iz katerega sem na ekonomski fakulteti doktorirala pri prof. dr. Rudiju Rozmanu, zelo uglednem profesorju z znanjem iz prakse. V sedmih letih smo nakupili vso novo opremo, imamo dovolj zdravnikov, stavba je energetsko sanirana, reševalci imajo nova, sodobno opremljena vozila. In kar je še bolj pomembno, ocene zadovoljstva zaposlenih in naših pacientov z našim delom so visoke. Višale so se počasi, zato so danes trdne.
Že nekaj let ste tudi politično aktivni. Mnogi so vas nagovarjali za kandidaturo na županskih volitvah. ZD je zdaj med najbolj urejenimi v Sloveniji. Kaj pa zdaj? Lahko prenesete svoje izkušnje na lokalni politični parket?
Mnogi me res sprašujejo, zakaj sem se odločila za kandidaturo, češ »tam v zdravstvenem domu te potrebujejo/-mo«. Vprašanje je na mestu, saj v delu, ki ga opravljam kot direktorica novomeškega zdravstvenega doma, neizmerno uživam. Vloga, ki sem jo takrat sprejela, je bila izziv, saj sem na ruševinah gradila novo zgodbo. Zgodbo o uspehu, na katero sem vključno z mojimi sodelavci brezmejno ponosna. Danes je naš ZD najboljši po višini dobička med vsemi zdravstvenimi ustanovami, tudi bolnišnicami. Ampak sodelavci imajo vse plačano, kar jim pripada, in tudi nagrade za dobro delo dobivajo. A tudi s politične strani lahko župan poskrbi, da bo ZD tak ostal. Javno zdravstvo mora imeti mesto, ki mu pripada. Sicer bi ljudje ogromno izgubili. Tega pa si ne zaslužijo. Tako uspešna bodo morala postati tudi druga občinska podjetja. In prav tu vidim priložnost – Novemu mestu in prebivalcem lahko ponudim boljši jutri. S strokovnimi sodelavci in pozitivno naravnanostjo (ter seveda z delom, vztrajnostjo in poštenostjo) lahko naredimo veliko. Svoje delovne izkušnje iz omenjenih okolij pa bom uporabila kot primer dobre prakse. Očitno mi moj karakter ne dovoli, da bi uživala na lovorikah uspeha, ampak me žene naprej … Pravijo, da znam poiskati rešitve za še tako zamotane probleme in da je to moja prednost. Odgovarjam jim, da se najboljše rešitve najdejo v sodelovanju.
Novomeščani in Novomeščanke
vas poznajo kot prijazno, a vztrajno in delavno damo, ki ima izjemen čut za pravičnost. To so mi z različnimi besedami pohvale povedali nekateri vaši sedanji sodelavci, pa sovaščani, sorodniki, študenti na fakulteti …
Najlepša hvala. Tega sem zelo vesela. Verjamem, da se dobro z dobrim vrača. Verjamem v ljudi; da ima vsak v sebi nekaj dobrega in nekaj slabega. Kaj prevlada, pa je odvisno od tega, kateri del hraniš … Lepa beseda ali gesta lepo mesto najde in pri medsebojnih odnosih se meni ta pregovor ves čas potrjuje. Morda pa se v tem hitrem tempu, ki ga danes živimo, premalokrat ustavimo; pogovorimo sami s seboj, se iskreno nasmehnemo sočloveku, stisnemo roko znancu. Ker ves čas hitimo … novim dogodkom, uspehom in obveznostim naproti. A z zavedanjem tega »primanjkljaja« smo že korak bliže medsebojnemu spoštovanju. Zame je človek središče vsakega okolja.
V Novem mestu sem se rodila, preživela otroštvo in mladost, se izoblikovala in tu delam celo delovno dobo. Dnevno sem obdana z ljudmi, pogovarjam se z njimi, vem, kaj si želijo, kaj jih tare, kaj pogrešajo. To mesto in naše vasi, naše ljudi imam rada. Priznam, morda me to stane več časa, da ti pa več veselja. Ko kdaj postokam doma, da sem utrujena, mi povedo: »Bolj trpiš, večja je sreča ...« Ne zamerite mi malo šale.
Po tem prijetnem pogovoru se je sogovornici mudilo naprej. »Bi spila še eno kavo?« »Ne, hvala. Dan še veliko obeta: čez eno uro imam sestanek, potem sledi še nekaj drugih službenih obveznosti do poznega popoldneva, doma večerja z najbližjimi, sprehod po gozdu in nato (še preporedko) obisk dveh čudovitih vnučkov, pa mame. Tako tečejo moji dnevi. Naporni, lepi, podobni, pa drugačni.«
