Vesolje
»Ste pripravljeni?« se je oglasil kovinski glas, kot da bi govoril iz vesolja.
»Na kaj?«
Z leti sem se navadil, da ljudje postavljajo najbolj neumna vprašanja, a samo ljudje brez življenjskih izkušenj na takšna nočna vprašanja nasedajo, vržejo jih iz sna, spravijo iz tira, zanihajo značaj.
»Ste se cepili? Ste se odjavili? Ste napisali oporoko? Čez triintrideset minut poletimo!« je napovedal pločevinasti glas.
»Samo počasi! Ničesar ne vem o potovanju. Niste omenili ne cilja ne prtljage,« sem se spustil v nočni razgovor.
»Evropska skupnost vas je izbrala za polet v vesolje.«
»Zakaj prav mene? Kje ste me našli? Nisem registriran kot prestopnik, nikoli nisem bil kaznovan, samo naivno radoveden.«
»Izbrani ste izmed milijon radovednežev, ki ne verjamejo v vesolje, obljudene planete, druga živa bitja.«
Občutil sem, da je povabilo premišljeno, da gre za resno odločitev, da se ne bom z lahkoto izmazal potovanju v neznano.
»Ali je to turistično potovanje? Last minute!?«
»Kje pa! To je do podrobnosti organizirano potovanje. Vse je preverjeno. Imate še enaindvajset minut, da se poslovite od najdražjih.«
»Nisem vedel, da tudi Evropska skupnost tekmuje v odkrivanju vesolja!?«
»Za Američani, Rusi in Kitajci smo na vrsti mi. Američani so prvi izstrelili v vesolje vinske mušice …«
»A natolcujete? Žalite?«
»Statistka kaže, da so Slovenci v vesolju trdoživi kot vinske mušice. To je znanstveni podatek. Iz leta 1947.«
Začela se me lotevati panika. Hoteli so me odtrgati od domače grude, od vinske trte, domovine …
»V vesoljski raketi ne boste sami. Tu so še Poljak, Čeh in Madžar.«
Oddahnil sem si. Obvladal sem jezike srednjeevropskih sopotnikov, lahko bomo klepetali, se dodobra spoznali, si krajšali čas, vesolje je daleč, vožnja bo trajala tisoč in tisoč kilometrov. Ali majhen črv, prestrašena negotovost je začela vrtati v meni kot sveder.
»Kaj bomo jedli? Kaj bomo pili? Ali ima vesoljski element tudi WC?«
»Ne skrbite za tehnično plat potovanja! Najnovejša oprema, konstrukcija, aparati. Vse je preizkušeno. Mnogo bolje kot v raketi, v kateri je poletela ruska Lajka.«
»Bral sem, da je bil potepuški pes, ki so ga ujeli na moskovskih ulicah. Namesto da bi ga odpeljali v državni pesjak, azil za izgubljene pse, so ga poslali v vesolje.«
»Ne pozabite, pred psom je bil v vesolju šimpanz, kasneje pa še Gagarin in Terješkova. Vsi so se vrnili iz vesolja živi in zdravi.«
»Vesela družba, ni kaj,« sem malo kislo ugotovil. »In kaj bomo počeli v vesolju?«
»To je skrivnost. Ko boste poleteli, boste dobili navodila.«
»Če je vohunski polet, nas bodo sestrelili.«
»To je znanstveni poskus. V vesoljski ladji so najrazličnejše naprave, najmodernejši instrumenti, ki bodo spremljali vaše razpoloženje, utrip srca, črevesno prebavo, psihološke motnje. Ko da bi bili na specialističnem pregledu pri svojem zdravniku. Rutinska vizita.«
»In kaj boste z našimi znanstvenimi izvidi?«
»Primerjali jih bomo in ocenili, kje se laže živi. Ali so isti pogoji kot v Evropi ali morda celo boljši. Ob vrnitvi nam boste dali popis ljudi, za katere sodite, da bi si zaslužili katapultiranje v orbito.«
»Lahko zapišem na seznam ožje člane družine, na primer taščo, soseda, ki nesramno pogleduje za mojo ženo, avtomehanika, ki me na servisu stalno goljufa pri rezervnih delih!?«
»Ne bodite malenkostni. Nobenih družinskih zvez ne bo. Objektivno popišite imena politikov, funkcionarjev, aktivistov, voditeljev strank, svetovalcev predsednika države in vlade, lahko tudi njih; mora biti nivo, kvaliteta imen iz javnega življenja.«
»Kam pa boste stlačili vse te ljudi? Morali boste izdelati ogromno vesoljsko ladjo, nebeški Titanik,« sem se čudil.
»To je naša skrb. Vse smo premislili, od ideje do realizacije.«
»Razumem, in vse to z državnim denarjem, to pomeni tudi z mojim. Zdaj mi je jasno, zakaj se mi plača že več let ni povečala, zakaj imajo mnogi že leta enako pokojnino, zakaj otrokom ukinjajo brezplačno vožnjo v šolo …«
»Streznite se! To z našim znanstvenim elaboratom nima nobene zveze. To je globalni evropski koncept. Mi želimo pomagati Evropi. V zadnjih letih se je nakotilo toliko nesposobnih, celo militantnih državnikov, da jih moramo odstraniti iz javnosti, osamiti, prepustiti njihovi birokratski zanesenosti. Evropa ne more narediti centralnega pesjaka in strpati vanj političnih nesposobnežev kot potepuške, brezciljne pse. Mi smo humani, spoštujemo človeka, predvsem njegovo znanje, delavnost, sposobnost.«
»Ali bomo imeli pri svojem zapisovanje proste roke?«
»Zapomnite si. Vi ste anonimni popisovalci oseb, ki jih boste zviška, iz ptičje perspektive, iz vesolja prepoznavali in zapisali. Ne bodite ozkosrčni. Papirja je dovolj, časa pa tudi. Preteklo je triintrideset minut. Prosim, vkrcajte se. Poleteli boste!«
Kovinski glas je onemel. Sunek je bil tako močan, da me je vrglo iz postelje, zanihalo značaj, nekaj sekund nisem znal za sebe. Dovolj, da smo se odlepili od Evrope.
