Obdolženemu Vidu Lubiju tožilci očitajo kazniva dejanja po »čl. 115/I KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in in členom 29/II KZ-1«. Prva dva člena v ljudskem jeziku pomenita, da je obtožen poskusa uboja, zadnji člen pa govori o neprištevnosti in v drugi točki pravi: »Ni prišteven storilec, ki ob storitvi kaznivega dejanja ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti.« Očitno je stroka med preiskavo ugotovila, da je fant hudo bolan, sodišča pa takšnih ne pošiljajo v zapor, ampak v totalno institucijo drugačne vrste.
Spomnimo. Uradna poročila o incidentu so bila, kot po navadi, skopa: »Policijska uprava Ljubljana je 2. 5. okoli 17.30 prejela klic občana, ki je na Kunaverjevi ulici našel hudo poškodovanega moškega. Policisti so takoj pričeli z aktivnostmi na kraju samem in širšem območju. Ugotovljeno je bilo, da je osumljeni v taksi vstopil v centru Ljubljane in naročil vožnjo v smeri Šiške. V Kunaverjevi ulici je napadel taksista in pri tem uporabil tapetniški nož, s katerim ga je hudo poškodoval po vratu. Osumljeni je takoj za tem kraj dejanja zapustil. Med ugotavljanjem identitete osumljenega je ta v soboto sam poklical policiste in počakal na mestu, od koder je klical. S kazensko ovadbo je bil priveden na zaslišanje k preiskovalnemu sodniku, ki je zanj odredil pripor.«
»V taksi je pri zadnjih vratih vstopil na desni strani in se premaknil na levo. Zdaj, ko sestavljam drobce, se spomnim, da je med potjo ves čas nekaj žvenketalo, kot bi rezilo tapetniškega noža premikal ven in nazaj. Mogoče sem imel občutek, da je nekoliko utrujen, zaspan. Toda bili so prazniki in takrat nekateri žurajo brez prestanka.«
Štiri dni po napadu je za Svet24 spregovoril 47-letni taksist Tomaž, doma iz okolice Polhovega Gradca. Stranko je okoli 17. ure pobral na Ajdovščini in jo odpeljal v smeri Šiške. Med potjo sta kramljala o povsem običajnih rečeh, med drugim o vremenu. Na cilju, Kunaverjevi ulici, pa se je zgodil zločin.
»Kar naenkrat začutim nekaj nenormalno pekočega okoli vratu. Najprej sem pomislil, da me je začel dušiti z žico, a je nisem nikjer otipal. Hotel sem zbežati iz avtomobila, pa nisem mogel, ker sem bil pripet z varnostnim pasom. Končno sem se odpel in začel vpiti na pomoč. Ko sem izstopil iz avta, sem začutil, da sem ves krvav, on pa je stal nasproti mene in me gledal. V tistem trenutku sem pomislil, da je konec! Nakar se možakar obrne in pobegne,« je Tomaž opisal skoraj usodni trenutek. In nadaljeval:
Po napadu je bil Tomaž še toliko pri močeh, da je po radijski zvezi poklical na pomoč in se peš odpravil po ulici, nakar je mimo prišel občan in še on poklical na pomoč.
Z reševalnim vozilom je bil prepeljan v ljubljanski klinični center, kjer so mu oskrbeli približno 30 centimetrov dolgo rano, ki se pod brado razteza od enega uhlja do drugega, in ga po treh dneh odpustili iz oskrbe. »Ni zadel glavnih žil, to je bil zame jackpot,« je še pribil, z očmi ošvrknil avtorja teh vrstic in kolega fotografa ter zaključil: »Če bi bil tako suh kot vidva, bi bilo konec!"
