Vendar je to od vsega najmanj pomembno. Z glistami se namreč otroci zelo hitro okužijo, če jih ima nekdo v njihovi družbi, recimo v skupini v vrtcu ali pa tudi pri šolarjih v razredu. Ena od takih jeznih mamic je na spletnem forumu napisala, da se je počutila kot zadnja umazanka, ko so ji povedali, da ima njen otrok gliste. Mnogi starši to razumejo kot kritiko sebe, kot da se premalo menijo za higieno. Resnici na ljubo je to morda celo res. Koliko pa je staršev, ki otroke od malih nog učijo, da si je treba roke po uporabi stranišča vedno umiti, in to z milom, če je le mogoče? Sicer pa tudi če bi šli opazovat v javna stranišča, bi bili presenečeni, koliko odraslih tega ne stori. Otroci pa se učijo od svojih staršev. Zelo pomembno je tudi, da si roke temeljito umijejo pred vsakim obrokom.
Podančice. Seveda vse skupaj ni tako preprosto. Kot rečeno, tudi če so vaši otroci zgled temeljite higiene, se lahko okužijo. V naših vrtcih so v zadnjem času razsajale podančice. Okužba poteka tako, da otrok pogoltne jajčeca gliste, ki se mu zalepijo pod nohte, ko se praska. Jajčeca potujejo v tanko črevo in se razvijejo v larve, ki potujejo naprej v debelo črevo, kjer se hranijo z bakterijami (največkrat je to E.coli) v blatu in razvijejo v odrasle gliste. Te pridejo ponoči do zadnjične odprtine in tam izležejo jajčeca. Prav to otroka srbi, zato se praska in ker so jajčeca precej lepljiva, se mu rada prilepijo pod nohte. Otrok prej ali slej spet zanese roko v usta in krog se lahko ponovi. Srbenje otroke največkrat zbudi, praskajo se do živega, imajo težave s spanjem, so utrujeni, slabe volje, razdražljivi in seveda neprespani.
Preizkus z lepilnim trakom. Metoda, s katero starši preprosto ugotovijo, ali ima otrok podančice ali ne, je, da mu zvečer pred spanjem na zadnjično odprtino prilepijo košček lepilnega traku. Zjutraj lahko vidijo podančice, ki so običajno tudi v izločenem blatu. To so od en do dva centimetra dolgi paraziti, podobni nitkam, ki se gibljejo. Okužba navadno traja med štiri in šest tednov.
Veliko različnih parazitov
Zajedavcev je še zelo veliko vrst. Predvsem takih, ki so čisto majhni, da jih sploh ne moremo videti s prostim očesom, naredijo pa lahko veliko škode. Človeku namreč jemljejo nujno potrebna hranila, hkrati pa sproščajo vse mogoče strupe, ki povzročajo celo vrsto težav. Nekaj raziskav je potrdilo, da so lahko celo glavni vzrok za lupus, avtoimunsko bolezen. Zato nekateri prehranski strokovnjaki vsem ljudem priporočajo, da bi dvakrat letno poskrbeli za temeljito čiščenje oziroma odpravljanje parazitov.
Navadna človeška glista. Druga, prav tako precej pogosta oblika gliste, pa je navadna človeška glista. Način okužbe je podoben kot pri podančicah. Človek zaužije jajčeca (na primer s predmetov, ki jih je uporabljal okuženi, pa tudi s slabo umito hrano, sadjem in zelenjavo) in iz njih se razvijejo larve. Te predrejo steno tankega črevesa in zaidejo v krvni obtok do pljuč, kjer se razvijajo naprej; nekoliko bolj zrele larve pridejo iz pljuč v bronhije in celo v grlo; kadar okuženi kašlja (ker ga draži sluz), s to sluzjo izkašljuje tudi larve, precej te sluzi pa gre tudi naprej po prebavilih. Ko larve dosežejo tanko črevo, so že razvite odrasle gliste. Cel življenjski krog je dolg od dva do tri mesece. Odrasla glista lahko v človekovem črevesju živi tudi dve leti. Vsak dan izleže okrog 200.000 jajčec v blato svojega gostitelja. Kadar je človek okužen z navadno glisto, ima zato dihalne težave: težko sapo, kašelj, izgubo apetita, bolečine v trebuhu, pa tudi zaprtje, ker je črevesje lahko zaradi glist blokirano, v blatu pa se pojavijo jajčeca. Odrasla navadna glista je lahko dolga od 10 do 30 centimetrov.
Trakulja. Najbolj pa je ljudi strah trakulje. To je tudi najtežje odpraviti. Z njo se lahko okužimo, če jemo okuženo slabo kuhano ali pečeno oziroma surovo meso, na primer priljubljeni tatarski biftek. Ta je dvojno nevaren: ker se za njegovo pripravo uporabljajo surova jajca (oziroma rumenjak), je možno, da je v njem naseljena salmonela, zato je treba biti pri uživanju takih poslastic še posebej pazljiv. Oziroma nikoli ne veš, kaj tvegaš, ko ga ješ, sploh poleti. Lahko pa je bil s trakuljo okužen pujs, katerega okusne zarebrnice so vam nekje spekli na žaru, a se je meso slabo prepeklo. Pa da ne bi mislili, da se z ribami to ne more zgoditi. Tudi ljubitelji sušija ali pa sašimija tvegajo okužbo s trakuljo. Ta se z glavo pripne na črevesno steno in ker nima svojih prebavil, uživa prebavljeno hrano skozi svojo kožo. Trakulja je pravi samooploditveni stroj, se pravi, da svoja jajčeca sama oplodi, izleže pa jih v človekovo blato (če je njen »gostitelj« človek, večinoma so namreč to živali). Z blatom okuženih živali zunaj, na zemlji, se zgodi, da jajčeca zaužijejo živali, ki se pasejo. Jajčeca potujejo po krvi in se zaležejo v mišice. Tako se potem lahko okuži človek, ki je surovo ali slabo prekuhano meso. Ko človek to pogoltne, se razvijejo larve; približno pet tednov traja, da larva zori in se razvije odrasla trakulja. V človekovem telesu lahko preživi kar precej let, tudi desetletij, in zraste do tri metre v dolžino. Znaki, da je človek okužen, so: driska ali zaprtje, izguba apetita, slabost, nelagodje v trebuhu, lahko pa tudi stalna lakota. Trakulja ostane ves čas prisesana v steno črevesja, lahko pa se z blatom izločijo njeni členi, ki jih je mogoče opaziti s prostim očesom.
Učinkovita zdravila. Nekoč je bilo verjetno malo težje opraviti z vso to gnusobo, danes pa obstajajo zdravila, s katerimi se lahko parazitov zelo hitro znebimo. Okuženega otroka je vsekakor treba peljati k zdravniku, saj se zdravila zoper glistavost dobi le na recept. Zdravnik bo staršem dal tudi jasna navodila, kako naj zdravila otroku dajo. Nekatera (kar je odvisno tudi od tega, s katerim parazitom je otrok okužen) je treba zaužiti vsa hkrati, druga pa se jemlje tri dni s premorom in ponovitvijo. Starši naj bodo še nekaj časa po pozdravljeni okužbi pozorni, saj se lahko zgodba ponovi.
Kaj lahko naredimo, da se otrok ne bi okužil
Zagotovila, da se to ne bo zgodilo, ne more dati nihče. Vendar nekateri starši pravijo, da pomaga, če otrok uživa hrano s česnom. Česen je namreč staro ljudsko zdravilo zoper gliste. Je pa seveda res, da ne pomaga vsem. Druga stvar, ki jo bodo morda otroci radi pojedli, so bučna semena. Odlično je tudi bučno olje, vendar samo tisto pravo. Idealna kombinacija bi torej bila, če bi jedli bučno olje in česen skupaj z malo kruha, kakor so imeli (in ponekod še imajo) navado starejši ljudje.
Kaj naj storimo, če se je otrok okužil
To, da otrok poje zdravila in odpravi gliste, je še najmanj. Poskrbeti bo treba še za druge stvari, za preostale družinske člane, na primer. Zlasti podančice se lahko zelo hitro prenesejo na vse družinske člane. Zato je, če je otrok glistav, treba redno prati njegovo (posteljno) perilo. Tudi osebno, seveda, večkrat temeljito presesati stanovanje, poskrbeti za zelo natančno osebno higieno. Nohti vseh naj bodo čim krajši, roke si je treba umivati kar naprej, nohte pa dobro skrtačiti in potem krtačko sprati z milom in vročo vodo ali pa razkužiti z razkužilom. Prav tako je treba razkužiti igrače in vse predmete, ki se jih otrok dotika.
Če prebirate spletne strani staršev, ki so si z vsem tem že nabrali nekaj izkušenj in se zaradi glist, uši ali podobne nadloge sploh ne vznemirjajo več, boste naleteli še na nekaj zanimivih receptov za domača zdravila proti glistavosti. Eden od njih pravi, da je treba zmešati enake količine (recimo po jedilno žlico) limoninega soka, olja in sladkorja. Ta mešanica naj bi imela menda prav čudežne učinke. Med domačimi recepti boste naleteli tudi na priporočilo, da v jogurt naribate kumaro in to mešanico daste večkrat na dan otroku, da jo poje. Vprašanje je seveda, kako mu bo kumarični jogurt všeč. In še tretji recept: redno uživanje soka kislega zelja (zelnice) na tešče zjutraj. Ali pa uživanje surovega kislega zelja.
Znaki, da so vas napadli paraziti
Pravijo, da so zajedavci pogostejši tam, kjer vlada revščina, v nerazvitih državah torej. Vendar to ne drži. Podatki, ki pa tako ali tako niso točni (nikjer jih posebej ne zbirajo), pravijo, da jih lahko dobite kjerkoli. Konec koncev sodi Slovenija med razvite države, pa imajo naši otroci vseeno kdaj pa kdaj gliste. Skoraj vsak se v času svojega življenja okuži z glistami, pa to še ne pomeni, da je pacek. Znaki, da morda vi ali vaši bližnji gostite parazite, so naslednji: nepojasnjeno zaprtje, na potovanju v tujini tako imenovana potovalna driska, zastrupitev s hrano, po kateri se prebava ne unese več, težave s spanjem, zbujanje, izpuščaji neznanega izvora, škrtanje z zobmi v spanju, bolečine v mišicah in sklepih, utrujenost, izčrpanost, depresija, apatija, po obroku se nikoli ne počutite siti, slabokrvnost. Vse to so lahko znaki tudi marsičesa drugega, na okužbo s paraziti pa človek le redko pomisli. Zato velja dati vzorec blata na preiskavo, če posumite, da je možna.
Kaj med okužbo jesti
Kot rečeno, če imate radi česen in bučno olje, ste že bliže rešitvi. S primerno hrano lahko vplivamo na to, da se paraziti ne morejo tako uspešno razmnoževati, kot bi se sicer lahko. Kar pomislite, 200.000 jajčec vsak dan! Glistam jo boste zagodli, če se boste izogibali sladkorju, sadju in sadnim sokovom, enostavnim ogljikovim hidratom (kruh, pecivo, testenine iz bele moke), mlečnim izdelkom. Med sladili lahko uporabljate le med. Priporočljivo je jesti granatna jabolka, rdečo peso, korenje. Ena od raziskav je pokazala, da proti zajedavcem učinkuje mešanica medu in papajinih semen, saj je med 30 okuženimi očistila 23 ljudi. Svetujejo tudi veliko vode, da se vsa packarija čim prej odplakne iz črevesja. Zajedavce pomagajo odpraviti tudi vlaknine, torej zelenjava, kot so stročnice. Prebavilom bodo pomagali probiotiki (vendar ne tisti iz jogurta), prehranska dopolnila, ki bodo v črevesju spet vzpostavila ravnovesje, kar zajedavcem ni prav všeč.
